Bisfenol A ali skrajšano BPA je sintetična kemikalija, ki je v zadnjih letih prišla pod drobnogled zaradi številnih negativnih učinkov na živa bitja, ki so še posebej zaskrbljujoči zaradi njene vsesplošne razširjenosti. BPA med drugim najdemo v pločevinkah, plastenkah, plastični embalaži za shranjevanje hrane, v stekleničkah za dojenčke, posodah za mikrovalovno pečico in jedilnem priboru.
Hormonski motilci
BPA je ena izmed številnih kemikalij, ki v telesu delujejo kot hormoni, natančneje estrogeni (ženski spolni hormoni), zato jo prištevamo med hormonske oz. endokrine motilce. Obstaja več vrst hormonskih motilcev. Določena kemikalija lahko vpliva na več različnih načinov; učinki so odvisni tako od odmerka in trajanja izpostavljenosti kot tudi od razvojnega stadija izpostavljenega organizma. Scenariji izpostavljenosti kemikalijam so kompleksni in naše znanje o delovanju mešanic kemikalij je zaenkrat še zelo omejeno. V praksi namreč nimamo nikoli opraviti le z eno kemikalijo, ampak z mešanicami različnih kemikalij, ki lahko delujejo na enak način in se v tem primeru njihovi učinki seštevajo.
Spodnji posnetek prikazuje poizkus z eliminacijsko dieto, s katerim so britanski zdravniki in policija želeli ugotoviti vpliv prehrane na vedenje mladih prestopnikov. Rezultati so zanimivi…
Eliminacijska oz. izločitvena dieta FAILSAFE je poskusna dieta za ugotavljanje občutljivosti na kemikalije v hrani, zasnovana tako, da iz prehrane izključi aditive, salicilate, amine in glutamate (FAILSAFE = Free of Additives, Low in Salicylates, Amines and Flavour Enhancers). Eliminacijsko dieto FAILSAFE so razvili v Royal Prince Alfred Hospital v Sydneyu v Avstraliji (od tu tudi njeno drugo ime — dieta RPAH).
Eliminacijska dieta FAILSAFE je zasnovana tako, da iz prehrane črta več problematičnih skupin kemikalij naenkrat, saj so ljudje pogosto občutljivi na več različnih kemikalij, simptomi, ki jih lahko povzročijo posamezne kemikalije, pa so si med seboj lahko zelo podobni. Ko simptomi izginejo, je potrebno eno skupino kemikalij za drugo pazljivo stestirati. Edino tako lahko ugotovite, katere kemikalije in v kakšnih količinah so problematične. To vam tudi omogoči, da lahko v prehrani obdržite čim širšo paleto živil.
Težave s kožo so zelo pogost simptom prehranskih intoleranc. Pojavljajo se v obliki rdečih izpuščajev in izboklin, luskaste kože, srbenja… Kreme, ki jih v teh primerih predpisujejo dermatologi, sicer blažijo reakcije, na žalost pa je njihovo delovanje po navadi le začasno.
Vzroki takšnih izpuščajev so lahko zelo različni — lahko jih povzročajo določene kemikalije v hrani, plesni, okoljske kemikalije (kozmetika, čistila ipd.) in zdravila. Dermatitis se pogosto pojavi na rokah, nogah in ozadju vratu, še posebej na delih, kjer se potimo.
Kemikalije, ki lahko povzročajo težave, najdemo tako v predelani kot v naravni hrani. Najpogosteje so to aditivi oz. prehranski dodatki (umetna barvila, umetne arome in konzervansi, npr. sulfiti, nitrati, sorbati), salicilati, amini (histamin, dopamin, tiramin in drugi biogeni amini) in glutamati (vključno z ojačevalci okusa).
Čeprav so problematične kemikalije v največjih količinah prisotne v predelani in/ali hitri hrani (aditivi), jih najdemo tudi v nekaterih nepredelanih ali manj predelanih živilih, tako da je mišljenje, da je naravno nujno tudi dobro, v tem primeru zmotno. Med bolj problematična živila spadajo npr. čokolada, starani siri, starano meso, rdeče vino,pomaranče in paradižniki. Verjetno ste že slišali, da lahko rdeče vino in siri sprožijo napad migrene?
Pri občutljivosti na kemikalije v hrani ne gre za imunski odziv, ampak je reakcija odvisna od odmerka (podobno delujejo npr. zdravila, alkohol ipd.). Različni ljudje se na kemikalije odzovejo zelo različno, do simptomov pa pride šele, ko je presežena stopnja posameznikove tolerance. Zelo pogosto so tarča kemikalij otroci z vedenjskimi težavami (npr. motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo), astmatiki in otroci z avtizmom.
Simptomi intolerance na kemikalije so številni in v veliko primerih podobni alergijam, kar lahko zelo oteži ugotavljanje pravega vzroka.
Starejši ljudje so zemljo oboževali. Sedeli so na tleh z občutkom, da so blizu nečemu višjemu. Koži je prijalo, da se dotika tal, zato so se pogosto sezuli in hodili bosi. Dotik z zemljo je bil blažilen, krepčilen in zdravilen.
— Ota Kte, indijanski pisatelj in poglavar
Ozemljevanje (ang. earthing ali grounding) je vedno bolj popularna in priznana oblika zdravljenja, ki temelji na stiku z zemeljsko naravno električno energijo. Gre za dovajanje zemeljske energije v telo preko materialov, ki prevajajo električni tok. Ozemljevanje vključuje boso hojo po vlažni travi ali pesku in plavanje v rekah, jezerih ali morju, obstajajo pa tudi posebni komercialni izdelki, kot so npr. ozemljevalna ležišča.
Tudi ozemljevanje ima izvor v vračanju k naravi — človek je večino svoje zgodovine hodil bos ali v obutvi iz naravnih materialov in spal na tleh ter tako preko stika s tlemi prejemal zemeljsko energijo. Po teoriji ozemljevanja se je naše zdravje poslabšalo tudi zato, ker smo prekinili stik z zemljo — sezujemo se le še redkokdaj, obuti smo v obuvala iz umetnih materialov, spimo na posteljah v visokih stolpnicah…
Gluten (oz. natančneje gliadini, iz katerih je sestavljen) je en izmed najpogostejših povzročiteljev prehranskih intoleranc — različne ocene navajajo, da se nanj negativno odzove od 5 pa vse do 30 odstotkov ljudi. Je lepljiva beljakovina, ki naredi testo elastično.
Simptomi intolerance na gluten vključujejo prebavne motnje, bolečine v trebuhu, glavobole, migrene, depresijo, utrujenost in bolečine v sklepih, pogosto pa ga povezujejo tudi z avtoimunskimi boleznimi ščitnice. Skrajna oblika občutljivosti na gluten je celiakija, kjer gluten že v najmanjših količinah poškoduje sluznico prebavnega sistema.
Poznamo dve vrsti prehranskih intoleranc na mleko in mlečne izdelke: laktozna intoleranca (laktoza = mlečni sladkor) in preobčutljivost na beljakovine, ki jih najdemo v mleku.
Najbolj razširjena in tudi najbolj poznana prehranska intoleranca, povezana z mlekom in mlečnimi proizvodi, je laktozna intoleranca. Laktoza je sladkor, ki ga najdemo v mleku vseh sesalcev, vključno s človekom. Čeprav jo uvrščamo med sladkorje, laktoza nima sladkega okusa.
Za prebavo laktoze je potreben encim laktaza. Sposobnost proizvajanja laktaze najdemo pri skoraj vseh dojenčkih, kar je bistvenega pomena pri dojenju. Odrasli pa encim praviloma nehajo proizvajati, če dlje časa ne uživajo mlečnih proizvodov. Globalno je približno dve tretjini odraslih intolerantnih na laktozo. Na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji, kjer mleko in sir nista del vsakdanje prehrane, je delež še večji. V nasprotju pa najdemo laktozno intoleranco le pri približno 30% odraslih Evropejcih, ki gledano v svetovnem merilu zaužijejo največ kravjega mleka in mlečnih proizvodov (pogostost se giblje od 2% v Skandinaviji do 70% na Sicilji).
Fruktozna intoleranca (intoleranca za fruktozo, malabsorpcija fruktoze) je zelo pogost — ocenjujejo, da je do 30% belcev intolerantnih na fruktozo — in velikokrat nediagnosticiran problem, ki lahko vodi do številnih simptomov sindroma razdražljivega črevesja in drugih zdravstvenih problemov.
Do fruktozne intolerance pride, kadar telo ne more absorbirati oziroma pravilno prebaviti fruktoze (sadnega sladkorja). Posledica tega je, da fruktoza pride v črevesje, kjer hrani bakterije in glive, ki se razrastejo in proizvajajo pline (ogljikov dioksid, vodik, metan) ter mlečno kislino. Simptomi so napenjanje, krči, driska in drugi simptomi razdražljivega črevesja. Očitne prebavne motnje pa ima le približno polovica ljudi, ki so intolerantni na fruktozo.
Tole je preprost, a zelo okusen recept za čemaževo omako, ki se najbolje poda k različnim zrezkom, ribam in testeninam… v spomladanskem času pa odlično služi tudi kot preliv za šparglje!
Sesekljano čemaževo listje dušimo v posodi z malo vode, dokler se ne sesede. Nato prilijemo smetano in vse skupaj dobro spasiramo (za to uporabimo palični mešalnik ali kako drugo napravo). Omako damo za nekaj minut nazaj na ogenj, ji dodamo limonin sok, muškatni orešček ter sol in jo po potrebi zgostimo z moko (moko prej v skodelici dobro zmešamo z malo vode, da ne nastanejo kepice).
Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.
Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.
Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.
Vedno več znanstvenikov sumi, da je vzrok številnim boleznim civilizacije uživanje živil, na katera se človek v teku evolucije genetsko ni imel časa prilagoditi. Telo lahko reagira na beljakovine v teh živilih z neprimernim odzivom in številnimi simptomi. Nekatera t.i. »neolitična« hrana je za določene ljudi lahko tudi dobesedno neprebavljiva (npr. mlečni proizvodi, ki vsebujejo laktozo).
Večina ljudi (in to velja tako za zdravnike kot za paciente) pa gleda na hrano iz drugega zornega kota. Kot civilizirani prebivalci zmernega podnebja si lahko privoščimo, da imamo hrano za nekaj varnega in telesu koristnega. Tak pogled je del naše kulture, a če želimo razumeti intoleranco na hrano, moramo na stvari začeti gledati drugače. Večina predsodkov zdravstva glede prehranskih intoleranc temelji na ideji, da uravnotežena prehrana nikakor ne more biti slaba.
Belo na črnem 