Vedenjski simptomi prehranskih intoleranc

O presenetljivih rezultatih raziskave, ki je preučevala vpliv prehrane na mlade prestopnike, in o posledicah uvedbe zdrave prehrane v šolah sem že poročala. Pa si vpliv prehrane na vedenje oglejmo še malo podrobneje. Katera živila so najbolj problematična in katere simptome povzročajo?

V 1950-ih sem v Tennesseeju v ZDA delal kot splošni zdravnik pediater. V Jacksonu, mestu s 50.000 prebivalci, smo bili edina ambulanta, specializirana za otroke. V tistih časih smo videvali zelo malo hiperaktivnih otrok. Leta 1970 sem jih srečal že precej več in si vsakega zabeležil. Leta 1980 sem svoja opažanja objavil v reviji Journal of Learning Disabilities — 136 od 182 staršev je poročalo, da je bila otrokova hiperaktivnost povezana s prehrano.

– dr. William G. Crook

Ko so se v ZDA v 1960-ih po policah trgovin razširila predelana živila z aditivi, je alergolog dr. Ben Feingold predlagal, da bi bili vedno pogostejšim vedenjskim težavam lahko vzrok aditivi (npr. umetna barvila, umetne arome ter konzervansi) in salicilati, ki jih najdemo tudi v nekaterih živilih naravnega izvora (1).

Če bi dr. Feingolda takrat vzeli resno, bi milijonom družin prihranili veliko trpljenja. Vendar so Feingoldovo hipotezo uradno potrdili šele leta 2010 v Evropi, pa še to le delno. Na podlagi raziskave Univerze v Southamptonu (2,3) morajo biti živila, ki vsebujejo določena umetna barvila, v EU označena z opozorilom: ‘možen negativen vpliv na aktivnost in pozornost otrok’.

 

Fruktozna intoleranca

Fruktozna intoleranca (intoleranca za fruktozo, malabsorpcija fruktoze) je zelo pogost — ocenjujejo, da je do 30% belcev intolerantnih na fruktozo — in velikokrat nediagnosticiran problem, ki lahko vodi do številnih simptomov sindroma razdražljivega črevesja in drugih zdravstvenih problemov.

Do fruktozne intolerance pride, kadar telo ne more absorbirati oziroma pravilno prebaviti fruktoze (sadnega sladkorja). Posledica tega je, da fruktoza pride v črevesje, kjer hrani bakterije in glive, ki se razrastejo in proizvajajo pline (ogljikov dioksid, vodik, metan) ter mlečno kislino. Simptomi so napenjanje, krči, driska in drugi simptomi razdražljivega črevesja. Očitne prebavne motnje pa ima le približno polovica ljudi, ki so intolerantni na fruktozo.

 

Prehranske intolerance

Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.

Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.

Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.

 

Depresija in prehrana

Želite biti srečnejši? Jejte manj predelane hrane in več rib.

Prehrana pri duševnih motnjah igra pomembno vlogo. Raziskave kažejo, da živila, ki vsebujejo omega-3 maščobne kisline, pomagajo pri premagovanju depresije. Obratno pa predelana živila in hitra prehrana negativno vplivajo na naše počutje.

Znanstveniki so odkrili povezavo med depresijo ter vnetjem možganskih celic. To vnetje povzročajo substance, ki jim strokovno rečemo citokini, proizvaja pa jih naš lasten imunski sistem. Če ste se že kdaj počutili slabo ali depresivno med ali po gripi, potem ste najbrž na lastni koži občutili, kakšen vpliv imajo citokini na možgane. Citokini povzročajo tudi izgubo apetita, spremenjen bioritem in utrujenost.

K sreči pa lahko na proizvodnjo citokinov vplivamo tako, da spremenimo prehrano. Če pojemo zadosti rib in drugih živil, ki vsebujejo omega-3 maščobne kisline, bo naše telo proizvajalo manj citokinov. Najbolj zdravo razmerje maščobnih kislin imajo ulovljene ribe. Naša prehrana mora vsebovati tudi dovolj živil, ki znižujejo stopnjo vnetja v telesu, na primer zelenjave. Živila, ki povečujejo vnetje, pa so v prvi vrsti predelana živila: peciva, sladkarije, sladoled, oslajene pijače, predelani mesni izdelki…

Depresija ima lahko veliko vzrokov (in veliko teh je popolnoma “bioloških”). Prehrana je en izmed pomembnejših. Na žalost pa zdravnik, ki zdravi pacienta z depresijo, po navadi ne bo vprašal po prehranskih navadah — bolj verjetno je, da bo hitro napisal še en recept za antidepresive.

 

Vitamin D in naše zdravje

Spodaj so naštete bolezni, pri katerih je znanost ugotovila jasno povezavo s pomanjkanjem vitamina D. To pomeni, da se pri ljudeh, ki imajo v krvi manj vitamina D, te bolezni pogosteje pojavljajo, ne pomeni pa nujno, da je pomanjkanje vitamina D vzrok (ali celo edini vzrok) za njihov nastanek.

Zdravje kosti

Zdravljenje rahitisa in osteomalacije (že dolgo poznanih posledic pomanjkanja vitamina D) z ribjim oljem je bil en prvih uspehov znanosti o človeški prehrani. Danes pa se zavedamo, da odsotnost kliničnega rahitisa še zdaleč ne pomeni, da smo popolnoma zdravi.

Osteoporoza je bolezen, pri kateri kosti postanejo krhke in lomljive. Vzdrževanje normalnih zalog vitamina D v telesu pomaga pri ohranjanju trdnih kosti in preprečevanju osteoporoze pri starejših, ženskah po menopavzi in posameznikih, ki se dlje časa zdravijo s kortikosteroidnimi zdravili.

Rak

Aktivna oblika vitamina D poleg uravnavanja kalcija v telesu dokazano deluje tudi kot učinkovit regulator rasti in delitve velikega števila vrst celic, vključno z rakavimi celicami.

 

Vitamin D

Uvod

Vitamin D oz. kalciferol ni vitamin v pravem pomenu besede, saj ga naše telo pod vplivom sončne svetlobe sintetizira samo. Kemično gre za skupino prekurzorjev pomembnega steroidnega hormona.

Že dolgo je znano, da pri pomanjkanju vitamina D kosti postanejo mehke, lomljive in tanke, lahko pa pride tudi do napačnega preoblikovanja kosti. Z drugimi besedami, vitamin D preprečuje rahitis pri otrocih in osteomalacijo pri odraslih. Zadnja leta pa raziskovalci ugotavljajo, da je pomanjkanje vitamina D povezano tudi z veliko drugimi obolenji – zaenkrat vemo za povezavo s sedemnajstimi vrstami raka, srčno-žilnimi boleznimi, kapjo, previsokim krvnim tlakom, avtoimunskimi boleznimi, sladkorno boleznijo (diabetesom), depresijo, kroničnimi bolečinami, osteoartritisom, osteoporozo, oslabelostjo mišičja, izgubo mišične mase, prirojenimi defekti in obolenji dlesni.

Raziskave kažejo, da pomanjkanje vitamina D ni redek pojav. Raziskava, objavljena leta 2006 v Archives of Disease in Childhood, je ugotovila, da ima več kot 70% britanskih otrok v krvi prenizke vrednosti vitamina D. Rezultati raziskave, objavljene leta 2007 v Journal of Nutrition, so pokazali pomanjkanje vitamina D v krvi nosečnic iz Pittsburga, ZDA, to pomanjkanje pa se je preneslo tudi na njihove otroke. Več kot 80% črnk in skoraj 50% belk in kar 90% črnih in 65% odstotka belih otrok je imelo v krvi premalo vitamina D. In to kljub dejstvu, da je 90% žensk med nosečnostjo jemalo vitamine v obliki dodatkov!