RSS

Panični napadi… ali hipoglikemija?

26 Aug

Spodaj je izpoved ženske, ki je dolga leta trpela za hudimi paničnimi napadi – dokler ni ugotovila, da ne gre za psihičen problem, ampak za padce krvnega sladkorja (hipoglikemija). Objaviti sem se jo odločila zato, ker je hipoglikemija zelo pogost problem; med drugim sem imela tudi sama podobno izkušnjo. Pri 20-ih sem dobila diagnozo “panični napadi” (tesnobnost, strahovi, palpitacije, vrtoglavica) in morala zaradi tega nekaj let jemati antidepresive, ki so sicer nekoliko pomagali, a obenem povzročili cel kup drugih težav, med drugim 13 ur spanja dnevno. Ko sem dojela, da sem še premlada, da bi morala redno jemati tako nevarna zdravila, kot so zaviralci ponovnega privzema serotonina oz. SSRI (za več informacij o tem si oglejte spletno stran dr. Petra Breggina), sem se odločila zdravje vzeti v svoje roke. Po spremembi prehrane (manj ogljikovih hidratov, predvsem sladkorja, in več hranilnih snovi) so “panični napadi” v nekaj dneh izginili in se nikoli več pojavili. Od tega je zdaj minilo že več kot šest let. Upam, da zgodba neimenovane Angležinje pomaga še komu.

***

V zgodnjih dvajsetih sem bila sposobna in samozavestna ženska z odgovorno službo v Londonu. Kar naenkrat pa sem začela dobivati panične napade in se obenem občutno zredila. Zdravniki so ta dva problema obravnavali kot nepovezana.

Prvih nekaj let so bili panični napadi občasni. Bila sem na primer v trgovini ali v gledališču, ko me je kar naenkrat prevzel občutek groze in zbežati sem morala ven. Bila sem prestrašena in v stalni napetosti, saj nisem vedela, kdaj se bo to spet ponovilo. Po napadu v letalu leta 1983 sem prenehala leteti.

Zdravniki so mi rekli, da je problem psihične narave. Edini način zdravljenja, ki so mi ga ponudili, so bila zdravila, ki pa sem jih odklanjala.

Ko sem zdravnikom povedala o porastu teže, so mi svetovali dieto, bogato z ogljikovimi hidrati. Na tej dieti sem se še dodatno zredila. Poskusila sem tudi z dieto “Cambridge”, pri kateri je na dan potrebno spiti tri osladkane mlečne napitke. Ko mi je po le-teh začelo razbijati srce (palpitacije) in se mi je začelo vrteti v glavi, mi je distributor rekel, da ne pijem dovolj vode. Panični napadi so postali še pogostejši. Izgubila sem nekaj teže, potem pa sem se hitro zredila nazaj, in to še bolj kot prej. Rekli so mi, naj telovadim, zato sem pričela z badmintonom, 18 mesecev sem ga igrala skoraj dnevno. Nič ni pomagalo. V 17 letih hujšanja sem se zredila za 45 kg.

V 17 letih moje bolezni me je zdravilo dvanajst zdravnikov ekspertov, a kljub temu so bili panični napadi vedno hujši in vedno pogostejši. Leta 1999 so bili napadi že dnevni. Tudi med napadi sem se počutila čustveno nestabilno in tesnobno. Parkrat dnevno sem občutila čudne senzacije po telesu, kot bi bila na vlaku smrti. Vedno je bilo nekaj narobe z menoj, vsak dan — bila sem razdražljiva, jokava, izčrpana, živčna, tesnobna, depresivna. Vsak trenutek je postal borba, da bi se počutila in vsaj navzven izpadla normalna, tako doma kot v službi.

Sram me je bilo tega, kako pogosto sem obiskovala zdravnika. Praktično vsak obisk pri njem se je končal s ponujanjem tablet, ki sem jih še vedno odklanjala. Skozi leta so me pošiljali k raznoraznim psihiatrom, ki so me spraševali o otroštvu in nato ponujali iste tablete.

Sredi leta 1998 sem morala prekiniti dvotedenske počitnice, saj sem bila prepričana, da me hoče najemodajalka zastrupiti; po vsakem obroku sem se počutila razburjeno, srce mi je razbijalo, bilo mi je slabo.

Od takrat naprej me je bilo strah oditi od doma. Panične napade sem dobivala povsod, vsak dan in vsako noč. Poskusila sem z zelišči in homeopatijo: “Bach Rescue Remedy” in “Aconite”. Ti pripravki so začasno umirili napade, čez kakšno uro pa so se le-ti z vso silo spet ponovili. Zdravnik mi je rekel, da so to le “sladkorčki” brez aktivnih sestavin. Vztrajal je pri tem, da potrebujem zdravila.

Do pomladi leta 2000 se je moje življenje spremenilo v nočno moro: 24 ur na dan sem bila okupirana s paničnimi napadi (ki so se zdaj pojavljali že vsako uro ali dve, podnevi in ponoči), grozljivimi nihanji razpoloženja, slabo prebavo, izgubo spomina, razdražljivostjo, pomanjkanjem koncentracije in občasno popolnoma zamegljenim vidom. Zbujala sem se vsako noč okrog 2 in 3 ure in se nekontrolirano tresla od glave do peta, telo je bilo hladno, glava pa vroča, bilo me je strah, čisto sem bila iz sebe. Te občutke sem poskušala pregnati s steklenico sladkega vina, ki sem jo imela vedno pri postelji. Začasno je pomagalo, a panika se je že čez kakšno uro spet vrnila. Bila sem popolnoma prestrašena. Obenem sem imela tudi nezadržno željo po sladki hrani, za kar so mi “eksperti” zagotavljali, da je normalno, saj se s takšno hrano “psihološko tolažimo”.

Nekateri panični napadi so bili hujši od drugih. Dvakrat sem sredi noči celo poklicala rešilca, saj se mi je zdelo, da doživljam srčni napad. Ugotovili so, da je z menoj vse v redu. Enkrat, ko se mi je čisto zameglil vid, obenem pa sem dobila hude palpitacije in migreno, sem čisto razburjena oddrvela k moji zdravnici v operacijsko sobo. Rekla je, da je to “samo” panični napad.

Na vse pretege sem se trudila, da bi bolezen prikrila pred sodelavci, a to je postalo nemogoče. Aprila 2000 so me odpustili. Junija 2000 sem se počutila tako slabo, da se mi ni več zdelo vredno živeti. Nisem imela druge izbire, kot da začnem jemati zdravila. Po dvominutnem pogovoru mi je zdravnik predpisal Paxil (paroxetine). Ko sem vzela eno tableto, sem v trenutku začutila neznosen nemir, kar je trajalo 14 ur, potem pa sem spala od 2h do 5h zjutraj, se zbudila in se počutila kot zombi. Bila sem popolnoma obupana ter samomorilska. Nisem mogla živeti brez zdravil; nisem mogla živeti z zdravili. Poklicala sem Samaritance. Človeku, ki se mi je javil, sem povedala, da me prijatelji že dolgo prepričujejo, naj grem do kineziologa, a ker sem bila že pri dveh alternativnih zdravnikih, ki mi nista znala pomagati, sem te nasvete odklanjala. Samaritanec me je prepričal, da to vseeno storim — za vsak slučaj, morda bo pa le kdo vedel kaj koristega svetovati.

Še isti dan sem šla do kineziologinje in po petih minutah mi je povedala, da trpim za hipoglikemijo.

Še nikoli prej nisem slišala za kaj takega. Razložila mi je, da moja trebušna slinavka ne deluje pravilno, da v primeru zvišanega krvnega sladkorja proizvede preveč inzulina. Po tem, ko zaužijemo ogljikove hidrate, se krvni sladkor poviša. Prevelika proizvodnja inzulina pa ga zelo hitro preveč zniža in takrat pride do dviga adrenalina, kar povzroči občutke grozne panike. Ker možgani ne morejo shranjevati glukoze, so prvi organ, ki ne deluje pravilno, zato pride do psihične zmedenosti, zamegljenega vida, itd. Hiter padec krvnega sladkorja je bil tudi vzrok mojemu tresenju, palpitacijam, nihanju razpoloženja — skratka vsemu, kar me je 17 let mučilo.

Kineziologinja mi je naročila, naj grem na posebno hipoglikemično dieto. Najpomembnejše od vsega — nič sladkorja.

Takrat se mi je zdelo precej trapasto, da bi bila hrana lahko vzrok vsem mojim težavam, predvsem groznim nevrološkim in psihičnim simptomom. A ker sem bila obupana, sem preizkusila dieto, ki jo je predlagala.

Na internetu sem našla veliko strani, podpornih skupin in diet za hipoglikemike. Ko sem prebrala seznam simptomov, povezanih s hipoglikemijo, sem se zelo razjezila — dvanajstim zdravnikom sem opisala svoje simptome, a kljub temu nihče ni znal diagnosticirati hipoglikemije. Moje zaupanje v zdravnike se je sesulo.

Ko sem raziskovala, je vse skupaj postajalo vedno bolj logično. En izmed zdravnikov je označil homeopatsko zdravilo “Aconite” kot samo “sladkorčke”. To zdravilo vsebuje sladkor in to je bil vzrok, da mi je začasno pomagalo. Sladko vino mi ni pomagalo zaradi alkohola, ampak zaradi sladkorja. Tudi “Bach Rescue Remedy” vsebuje sladek liker! Prav tako mi je bilo jasno, da si je moje telo želelo čokolade in kokakole ne zaradi psiholoških vzrokov, ampak ker me je instiktivno usmerjalo k sladkorju, ki je nato zvišal moj krvni sladkor. To gre nekako takole:

1 – ko pojemo sladkor, to hitro zviša krvni sladkor, zato se spet dobro počutiš… AMPAK

2 – sladkor prav tako stimulira izločanje inzulina…

3 – inzulin zniža krvni sladkor…

4 – prenizek krvni sladkor povzroči panične napade…

1 – ko pojemo sladkor, to hitro zviša krvni sladkor… (krog se zopet prične)

Leta in leta sem bila pod vplivom vsega tega.

Takoj, ko sem prenehala s kofeinom, sladkorjem in belo moko/rižem, so panični napadi že čez nekaj dni izginili. Z eksperimentiranjem sem nato dokazala, da je sladkor tako povzročil kot umiril moje panične napade. Že po nekaj tednih so izginili tudi vsi ostali simptomi. Ko sem si dokazala, da nisem psihično bolna, sem se zjokala od sreče in olajšanja.

Kineziologinja mi je rekla, da se mora telo opomoči: moji notranji organi so skozi leta utrpeli veliko stresa. Veliko informacij o hipoglikemiji sem našla tudi v knjigah. Vse, kar sem prebrala, je potrdilo to, kar mi je rekla kineziologinja. Izvedela sem, da je bila tudi moja debelost posledica nesposobnosti presnove ogljikovih hidratov, ki so se zato shranjevali kot maščoba. Takrat sem mojo prekomerno težo prvič povezala s paničnimi napadi.

Nasveti v zvezi s prehrano, ki so mi jih dajali zdravniki in dietetiki, so vsi samo še poslabšali moje stanje. Na primer, njihove diete so vključevale kosmiče, pečen fižol, lahke namaze in bel kruh, kar vse vsebuje veliko ogljikovih hidratov.

Dieta “Cambridge” je bila zame popolna polomija; ko sem odstranila vso “normalno” hrano in jo zamenjala s sladkimi napitki, sem še bolj onesposobila svojo trebušno slinavko.

Moja zdravnica je zanikala, da karkoli od tega sploh obstaja. Ko sem ji rekla, naj razloži, zakaj so moji simptomi izginili po odstranitvi določenih živil, je rekla samo, da je “vesela, da se malo boljše počutim”.

Celo stvari, ki sem jih pripisovala svoji osebnosti, so bile v bistvu simptomi nizkega oziroma nestabilnega krvnega sladkorja. Na primer, vedno sem govorila, da nisem “jutranja oseba”; ko sem se zbudila, sem bila razdražljiva, občutljiva in utrujena. Vedno sem najprej rabila par skodelic močnega čaja (= kofein in sladkor). Čez dan sem nihala od slabega razpoloženja do depresije do veselja in lahkotnosti, vse brez očitnega razloga. Vse to se je končalo, ko sem se enkrat držala diete.

Zopet sem odšla na kraje, kjer sem vedno doživljala panične napade, a le-teh ni bilo več. Prvič sem lahko sedela v gledališču, z vseh strani obkrožena z ljudmi. To bi me ponavadi čisto iztirilo, zdaj pa sem bila popolnoma mirna. Vedela sem, da je moje nočne more zares konec.

Samo par tednov kasneje sem letela na Nizozemsko in v naslednjih nekaj tednih še nekajkrat letela z letalom, od tega štirikrat več kot 11 ur. Še nekaj mesecev prej sem panične napade doživljala na lokalnem avtobusu!

V Veliki Britaniji delodajalci ob prijavi za službo pogosto zahtevajo vpogled v zdravstveno kartoteko. V moji napačno piše, da sem bila 17 let psihično bolna. Moja zdravnica je ne želi popraviti, zato se mi je zdelo, da se nima smisla prijavljati za kakršnekoli spodobne službe. Ustanovila sem lastno podjetje in se samozaposlila.

Edini problem, ki se ga ne morem znebiti, je previsoka teža. Zaradi 17 let poškodb mojega metabolizma, trebušne slinavke, inzulinskega mehanizma in več let jo-jo hujšanja nič več ne deluje tako, kot bi moralo. Moj zadnji poskus je dieta z zelo malo ogljikovimi hidrati. Zaenkrat še nisem shujšala, moj krvni sladkor pa je zelo stabilen.

 
5 Komentarjev

Posted by na 26/08/2012 in Medicina, Prehrana

 

Značke: , , , , , , , , , , , ,

5 responses to “Panični napadi… ali hipoglikemija?

  1. Domen Leskovec

    26/08/2012 at 15:39

    Nazoren primer, kako lahko hrana vpliva na pojav in potek bolezni. Ravno ta petek je bila na markdailyapple.com objavljena zgodba moža s podobnimi težavami:

    “I was having serious panic attacks and living in a constant state of anxiety. I had been to every kind of doctor imaginable. Cardiologists, chiropractors, family MD’s, and naturopath doctors. I had received two stress tests and visited the emergency room twice because I swore I was dying. They could never find anything wrong. I just thought that that was how I would have to live whatever life I had left.”

    “On my 30th birthday, I decided that my 30’s were going to be the best decade of my life. I got up, hit the gym, and have never stopped. I train primarily with kettlebells and bodyweight exercises. That was almost two years ago. I have been very strict with my Primal Blueprint diet now. As a result, I have lost 110 lbs and currently weigh 180 pounds. My cholesterol numbers are that of a very healthy person.”

    “I no longer use my C-PAP machine, and I feel like a teenager again. All of my health issues are gone! I feel like I have a new lease on life.”

    Read more: http://www.marksdailyapple.com/i-have-a-new-lease-on-life/#ixzz24f9pVeqH

     
    • perovskia

      31/08/2012 at 09:23

      Živjo Domen, hvala za zanimive komentarje! Bom dodala k temu še izjavo prijatelja, s katero se popolnoma strinjam:

      Nihče ne trpi zaradi pomanjkanja Prozaca. Problem je v pomanjkanju vitaminov in mineralov zaradi slabe prehrane, premalo sonca, gibanja, svežega, čistega zraka in narave, prijateljstva, ljubezni, smeha itd.

       
  2. WESNA

    01/10/2012 at 12:55

    a lahkj prosim napišeš kje si bila pri kineziologu oziroma kakšno dieto si uporabila? PROSIM!!! IMam iste težave in veš, kako se počutim….HVALA!!!!!!!!

     
    • perovskia

      12/02/2013 at 19:43

      Živjo Vesna, izgleda sem po pomoti spregledala tvoj komentar. Če ti še ni uspelo razrešiti težav, mi prosim piši na blncrnm@gmail.com.

       
      • Kaja

        04/11/2014 at 20:16

        Tudi mene bi zanimal kontakt vaše kineziologinje! Zelo vam bom hvaležna.
        Lep pozdrav!

         

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: