Progesteron je glavni ženski hormon in zaščitni hormon med nosečnostjo, pomemben pa je tudi pri moških, saj v splošnem na možgane deluje regulacijsko in zaščitno.
DHEA, poznan tudi kot hormon mladosti, je zelo podoben progesteronu, le da je tako pri moških kot pri ženskah prisoten v večjih količinah. Lahko se pretvori v estrogen ali testosteron.
Žleza priželjc (timus) je glavni regulator imunskega sistema.
Testosteron je glavni moški hormon, čeprav je prisoten tudi pri ženskah.
Prosti radikali so deli molekul, ki lahko destruktivno reagirajo z drugimi molekulami in na ta način povzročajo poškodbe celic.
HDLholesterol (lipoproteini visoke gostote) in LDL holesterol (lipoproteini nizke gostote) sta pogosto poimenovana tudi “dober holesterol” in “slab holesterol”, saj obstaja šibka povezava med njunim razmerjem in boleznimi srca in ožilja. A razmerje, ki kaže v smeri manjšega tveganja za bolezni srca in ožilja, pomeni večje tveganje za raka.
***
Opomba: Peat v spodnjem intervjuju omeni, da se prva večja raziskava, ki bo preučila splošne učinke nadomestnega estrogena, šele pričenja. Gre za starejši intervju, tako da so rezultati te raziskave zdaj že kar nekaj časa znani — gre za raziskavo Women’s Health Initiative, ki je potrdila Peatove ugotovitve, da nadomeščanje estrogena še zdaleč ni varno.
V zadnjem stoletju je praktično po celem svetu prišlo do velikih sprememb v prehrani. Manjkrat jemo domačo, sveže pripravljeno hrano, prehranjevanje v restavracijah pa je postalo nekaj običajnega. Hrana je pogosto predelana in pakirana v tovarnah, ki so locirane v drugih državah ali celo na drugih kontinentih. Seveda je prišlo tudi do številnih drugih sprememb (npr. ljudje se pogosteje odločajo za shujševalne diete), a ena največjih in za naše zdravje najpomembnejših sprememb pa je sprememba, za katero ne slišimo prav pogosto. Gre za ogromen porast v porabi nenasičenih maščobnih kislin, še posebej linolne in arahidonske kisline, ki obe spadata v kategorijo t.i. omega-6 maščobnih kislin.
Za hipoglikemijo sem kot študent medicine izvedel že zelo zgodaj. Profesor fiziologije je vsem študentom v skupini dal injekcijo inzulina. Njegov cilj je bil, da na lastni koži izkusimo, kako je, če diabetik predozira inzulin, saj bomo tako kot zdravniki hitreje prepoznali simptome hipoglikemije. Čeprav je od tega minilo že več kot 45 let, se občutkov še vedno zelo dobro spominjam. Kmalu sem postal šibek, živčen in zelo lačen; zdelo se mi je, da bi lahko pojedel tudi kljuko na vratih. Pri enem izmed sošolcev pa je prišlo do neverjetne psihične spremembe. Postal je nasilen, iracionalen in nerazsoden, do te mere, da na koncu poskusa ni hotel vzeti “zdravila” za hipoglikemijo — pomarančnega soka. Umiriti smo ga morali na silo in mu dati injekcijo koncentrirane raztopine glukoze (krvnega sladkorja). V nekaj sekundah se mu je povrnil razum in zopet je bil vesel, kooperativen sošolec s prijetno osebnostjo, ki smo ga poznali. V 50 letih dela v fiziologiji nisem bil nikoli priča tako očitni spremembi osebnosti v tako kratkem času.
— dr. Broda O. Barnes, dr. med. (iz knjige Hope for Hypoglycemia: It’s Not Your Mind, It’s Your Liver)
Pri padcu krvnega sladkorja se v telesu mobilizirajo hormoni stresa (adrenalin, noradrenalin) in hormon trebušne slinavke glukagon, ki poskušajo krvni sladkor zopet spraviti v meje normale. Izločanje teh hormonov in pa dejstvo, da možgani za pravilno delovanje potrebujejo velike količine glukoze, lahko povzroči številne, predvsem psihične in nevrološke simptome, ki se razlikujejo od posameznika do posameznika.
Najpogostejši simptomi hipoglikemije so:
tremor, anksioznost/tesnobnost, živčnost
palpitacije, hitro bitje srca
potenje, občutek vročine
bledica, mrzle roke in noge
razširjene zenice
občutek zbadanja, mravljinčenja (parestezije)
lakota, kruljenje v želodcu
slabost, bruhanje
glavobol
pomanjkanje razsodnosti
depresija, slabo počutje, jokavost, pretirana zaskrbljenost
Spodaj je izpoved ženske, ki je dolga leta trpela za hudimi paničnimi napadi – dokler ni ugotovila, da ne gre za psihičen problem, ampak za padce krvnega sladkorja (hipoglikemija). Objaviti sem se jo odločila zato, ker je hipoglikemija zelo pogost problem; med drugim sem imela tudi sama podobno izkušnjo. Pri 20-ih sem dobila diagnozo “panični napadi” (tesnobnost, strahovi, palpitacije, vrtoglavica) in morala zaradi tega nekaj let jemati antidepresive, ki so sicer nekoliko pomagali, a obenem povzročili cel kup drugih težav, med drugim 13 ur spanja dnevno. Ko sem dojela, da sem še premlada, da bi morala redno jemati tako nevarna zdravila, kot so zaviralci ponovnega privzema serotonina oz. SSRI (za več informacij o tem si oglejte spletno stran dr. Petra Breggina), sem se odločila zdravje vzeti v svoje roke. Po spremembi prehrane (manj ogljikovih hidratov, predvsem sladkorja, in več hranilnih snovi) so “panični napadi” v nekaj dneh izginili in se nikoli več pojavili. Od tega je zdaj minilo že več kot šest let. Upam, da zgodba neimenovane Angležinje pomaga še komu.
Naltrekson v nizkih odmerkih uravnava imunski sistem in delovanje hormonov in je kot tak izjemno učinkovit pri zdravljenju številnih oblik raka in avtoimunskih bolezni.
Naltrekson v nizkih odmerkih je poceni in kot tak ne zanima večjih farmacevtskih podjetij, saj so potencialni dobički zelo nizki. Rezultat tega je, da zdravljenje ni oglaševano in ga zato večina zdravnikov ne pozna.
Naltrekson v nizkih odmerkih ne odpravlja le simptomov, temveč v telesu regulira pomembne procese, ki lahko pripeljejo do bolezni.
Malo zdravil na recept se lahko pohvali s takšno učinkovitostjo in varnostjo kot naltrekson v nizkih odmerkih (ang. low-dose naltrexone ali LDN). Na podlagi do sedaj izvedenih raziskav in izkušenj na tisoče pacientov postaja vse bolj jasno, da gre za zdravilo, ki bi potencialno lahko pomagalo številnim bolnikom s težko ozdravljivimi boleznimi.
Bolezni, ki jih zdravijo z naltreksonom v nizkih odmerkih (LDN terapijo), so med drugim:
različne oblike raka (rak grla, rak prostate, rak dojke, rak mehurja, rak jajčnikov, rak trebušne slinavke, rak jeter…)
Dr. Bihari, ki naltrekson v majhnih odmerkih že dolgo uporablja v praksi, poroča o vsaj 75% izboljšanju raka pri skoraj četrtini pacientov, ki se prej niso odzvali na zdravljenje. Pri približno 60% vseh pacientov se je bolezen stabilizirala.
Pri raziskavah pacientov z avtoimunskimi boleznimi se je napredovanje bolezni zaustavilo pri skoraj vseh, ki so dnevno jemali nizek odmerek naltreksona. Pri večini pacientov so se simptomi občutno izboljšali. Dr. Bihari je z naltreksonom zdravil že vsaj 400 pacientov z multiplo sklerozo, pri katerih je do novega zagona bolezni prišlo pri manj kot 1%.
Naltrekson spada med opioidne antagoniste in se je sprva uporabljal za zdravljenje zasvojenosti z opiati in alkoholom, vendar so za takšno zdravljenje potrebni veliki odmerki (običajno od 50 do 300 mg naltreksona). Pri terapiji z nizkimi odmerki naltreksona gre dejansko za izjemno nizke odmerke; običajno pacient pred spanjem vzame od 2 do 5 mg zdravila. Pri takšnem zdravljenju so stranski učinki izjemno redki, če se pojavijo, pa so običajno blagi in prehodni (najpogosteje poročajo o nekaj dneh slabšega spanca). Cena terapije se giblje od 10 do 30 EUR mesečno.
Telo živali večinoma sestoji iz vode, beljakovin, maščob in kosti. Maščobno tkivo in kosti so metabolično manj aktivni od sistema beljakovine-voda. Med stresom, stradanjem ali hibernacijo živali hitreje izgubljajo mišično kot maščobno maso.
Aminokisline, ki sestavljajo beljakovine, imajo v prosti obliki veliko hormonom podobnih funkcij. Ko telo izčrpa zaloge glukoze (glikogena), prične lastno mišično maso pretvarjati v proste aminokisline, od katerih jih nekaj porabi za proizvodnjo glukoze.
Aminokislini cistein in triptofan, ki se med stresom sproščata v večjih količinah, delujeta antimetabolično (zavirata delovanje ščitnice). Eventuelno sta lahko tudi toksični. Hipotiroidizem (moteno delovanje ščitnice) sam po sebi poveča katabolično porabo beljakovin, čeprav se metabolizem v splošnem upočasni.
Druge aminokisline delujejo kot modifikatorji/živčni prenašalci, kar pomeni, da povzročajo ekscitacijo (vzdraženje, pospeševanje) ali inhibicijo (umirjanje, upočasnitev) živčnega sistema.
Nekatere aminokisline, npr. glicin, imajo številne zdravilne učinke. Za te lastnosti so odgovorne njihove fizikalne lastnosti.
Pri živalih želatina (oblika kolagena) sestavlja približno 50% beljakovin. Bolj aktivna tkiva, kot so možgani, mišice in jetra, vsebujejo manjši odstotek želatine. 35% vseh beljakovin v želatini predstavlja aminokislina glicin, 11% alanin in 21% prolin ter hidroksiprolin.
V industrijskih družbah je poraba želatine upadla sorazmerno s porastom porabe živil, ki vsebujejo velik delež antimetaboličnih aminokislin, še posebej triptofana in cisteina.
Številne degenerativne in vnetne bolezni se lahko pozdravijo z uporabo želatine.
Brusnice so že dolgo znane kot naravna pomoč pri zdravljenju vnetja sečil (sečnice, mehurja, sečevodov in ledvic). Pred kratkim je njihovo učinkovitost potrdila tudi obsežna metaanaliza (pregled preteklih raziskav), ki je vključevala 13 randomiziranih kontroliranih raziskav (1). Avtorji so zaključili:
“Naše najdbe kažejo na to, da imajo proizvodi, narejeni iz brusnic, zaščitni učinek pri infekcijah sečil.”
Po poročilih raziskave naj bi bili za zdravilni učinek odgovorni proantocianidini (spadajo v skupino taninov), ki bakteriji Escherichia coli onemogočajo pritrjevanje na stene sečnih organov. Zanimive so tudi ugotovitve znanstvenikov, da bi bile lahko snovi v brusnicah, ki preprečujejo pritrjevanje bakterij, koristne tudi v nekaterih drugih primerih, npr. pri okužbah želodca s Helicobacter pylori in okužbah dlesni s Streptococcus mutans.
Učinek brusnic je kratkotrajen, traja namreč le okoli 8 ur, zato jih morate dlje časa uživati vsaj dvakrat dnevno. Brusnični sok je po poročilih raziskave učinkovitejši od brusnic v obliki tablet in kapsul; če vam je okus všeč in vas ne moti, da je pogosto precej oslajen, vam lahko služi kot enostaven način za zdravljenje oziroma preprečevanje okužb sečil.
Otroci z avtizmom so od vseh otrok najbolj občutljivi na različne snovi v hrani. Pri njih lahko najdemo kateregakoli od simptomov prehranskih intoleranc, vključno z izbruhi jeze, prebavnimi motnjami in zakasnitvijo govora. Poleg tega imajo lahko tudi bolj specifične simptome, kot so nezmožnost očesnega kontakta, neprilagodljivost, mahanje z rokami, zibanje in težave pri prepoznavanju obrazov. Vsi našteti simptomi se lahko izboljšajo z uvedbo diete FAILSAFE.
Veliko avtističnih otrok je občutljivih tudi na določene hlapne spojine. Raziskava v ZDA je obravnavala 49 avtističnih otrok na zelo omejeni dieti, zaprtih v posebne “čiste sobe” brez hlapnih organskih spojin, kot so parfumi, čistila, topila in pesticidi. Raziskovalci so poročali, da je bil “širok spekter težkih, kroničnih avtističnih simptomov popolnoma reverzibilen”, saj naj bi otroci, vključeni v raziskavo, “zopet postali normalni” (1).
V 1950-ih sem v Tennesseeju v ZDA delal kot splošni zdravnik pediater. V Jacksonu, mestu s 50.000 prebivalci, smo bili edina ambulanta, specializirana za otroke. V tistih časih smo videvali zelo malo hiperaktivnih otrok. Leta 1970 sem jih srečal že precej več in si vsakega zabeležil. Leta 1980 sem svoja opažanja objavil v reviji Journal of Learning Disabilities — 136 od 182 staršev je poročalo, da je bila otrokova hiperaktivnost povezana s prehrano.
– dr. William G. Crook
Ko so se v ZDA v 1960-ih po policah trgovin razširila predelana živila z aditivi, je alergolog dr. Ben Feingold predlagal, da bi bili vedno pogostejšim vedenjskim težavam lahko vzrok aditivi (npr. umetna barvila, umetne arome ter konzervansi) in salicilati, ki jih najdemo tudi v nekaterih živilih naravnega izvora (1).
Če bi dr. Feingolda takrat vzeli resno, bi milijonom družin prihranili veliko trpljenja. Vendar so Feingoldovo hipotezo uradno potrdili šele leta 2010 v Evropi, pa še to le delno. Na podlagi raziskave Univerze v Southamptonu (2,3) morajo biti živila, ki vsebujejo določena umetna barvila, v EU označena z opozorilom: ‘možen negativen vpliv na aktivnost in pozornost otrok’.
T.i. sindrom razdražljivega črevesja (skupno ime za obolenja z različno etiologijo, ki se kažejo v obliki prebavnih motenj) ima lahko precejšen negativen vpliv na kvaliteto življenja. Simptomi znižujejo produktivnost pri delu in dobro počutje. Občutek napihnjenosti, prisoten pri več kot 80% obolelih, je en glavnih razlogov, da ljudje poiščejo pomoč in se poslužujejo različnih zdravil, ki pa pogosto nimajo željenega učinka.
Zato je toliko bolj dobrodošla novica, da so v Avstraliji pod taktirko dr. Sue Shepherd razvili obetaven način za odpravljanje nadležnih prebavnih motenj. Omenjena zdravnica je leta 2001 zasnovala dieto, v angleščini poimenovano low FODMAP diet (FODMAP je kratica za Fermentable Oligosaccharides, Disaccharides, Monosaccharides and Polyols), ki iz prehrane izloči hitro fermentirajoče oligosaharide, disaharide, monosaharide in poliole (sladkorne alkohole). Dieta je bila v zadnjih letih predmet številnih raziskav, ki so pokazale, da gre za enega najbolj učinkovitih načinov za odpravljanje simptomov razdražljivega črevesja. Nov pristop se je izkazal za učinkovitejšega od standardnih priporočil zdravnikov, po nekaterih podatkih pa naj bi pomagal kar trem četrtinam bolnikov (1,2).
Hipokrat (460 – 380 p.n.š.) je grški antični zdravnik, ki še danes velja za eno najizjemnejših osebnosti v medicini vseh časov. Za vpogled v njegov način zdravljenja si preberite nekaj njegovih citatov.
***
Naj bo hrana zdravilo in zdravilo hrana.
Pomembneje je vedeti, kakšen človek ima bolezen, kot pa vedeti, kakšno bolezen ima človek.
Samo norec ni sam svoj zdravnik.
Včasih je tudi neukrepanje lahko dobro zdravilo.
Obstaja en sam tok, eno samo dihanje, vse obstaja v sožitju.
Že od 1960-ih let naprej se skupine znanstvenikov in ozdravljenih zasvojencev z mamili prizadevajo za uradno priznanje učinkovitosti ibogaina, halucinogena iz Afrike, ki naj bi v nekaterih primerih odpravil odtegnitvene simptome pri odvajanju od heroina, kokaina in alkohola. Pa si poglejmo, ali je res kaj na tem, je ibogain varen in zakaj ni v širši uporabi.
Afriška plemena, npr. Bwiti v Gabonu in Kamerunu, ibogain že stoletja uporabljajo pri tradicionalnih ceremonialnih obredih. Učinkovino pridobivajo iz lubja korenine afriške rastline po imenu iboga. Leta 1962 je na ibogain naletel mladi heroinski odvisnik Howard Lotsof iz ZDA. Zaužil ga je, da bi se omamil, a ko je halucinogeni učinek popustil, je ugotovil, da je neobvladljiva želja po heroinu izginila. Ko je s pomočjo ibogaina mamila prenehalo jemati tudi nekaj njegovih prijateljev, je svoje življenje posvetil osveščanju o zdravljenju zasvojenosti z ibogainom.
Ibogaina se danes poslužuje tudi nezanemarljivo število zdravnikov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti. Dr. Anwar Jeewa iz rehabilitacijskega centra Minds Alive v Južni Afriki pravi, da je s pomočjo ibogaina ozdravil že približno 1000 zasvojencev, a zdravstvo zanj kljub temu ne pokaže zanimanja.
Ljudje smo ves čas izpostavljeni različnim antigenom. Vprašanje je le, v kolikšni meri je telo zmožno omejiti vnetni odziv na takšno obremenitev.
Pri multipli sklerozi je jasno, da je proces vnetja destruktiven in da je estrogen glavni faktor predispozicije. Avtoimunske degenerativne bolezni so rezultat nenasičenih maščobnih kislin ter prehranskega neravnotežja aminokislin, ki delujeta v kontekstu povišanega estrogena in hipotiroidizma (znižanega delovanja ščitnice).
Ljudje z multiplo sklerozo imajo kronično povišano produkcijo kortizola. To poruši ravnotežje asimilacije beljakovin, rezultat pa so simptomi, podobni prehranskemu pomanjkanju beljakovin. Relativno nekontrolirani proizvodnji kortizola sta vzrok prekomeren estrogen in serotonin. Končni rezultat je začaran krog vnetja in neravnotežja aminokislin.
Depresija, lupus, migrene, menopavza, diabetes in staranje imajo z multiplo sklerozo skupnih nekaj metaboličnih procesov oziroma motenj.
Vzročno patologijo lahko popravimo z uživanjem kvalitetnih beljakovin s pravilno sestavo aminokislin, ščitničnim hormonom, pregnenolonom in progesteronom. Le-ti vsi delujejo protivnetno, niso pa katabolični in imunskega sistema ne zavrejo prekomerno.
Napredovanje bolezni, kot ga razume tradicionalna kitajska medicina, poteka približno takole:
Zdravje: uravnotežen vnos in normalno izločanje
Nenormalno izločanje in splošna utrujenost
Slab pretok krvi, bolečine
Slaba kvaliteta krvi s kroničnim izločanjem
Akumulacija presežnega materiala v cirkulaciji
Shranjevanje presežnega materiala v različnih predelih telesa
Nevrološke motnje
Psihične bolezni, ki se izražajo tudi kot deluzije (izguba stika z realnostjo)
1. Zdravje: uravnotežen vnos in normalno izločanje
Hrana in pijača sta za človeka vir hranilnih snovi. Okolje, npr. klimatski pogoji (vročina, mraz, vlaga itd.) in družba (čustva, zvoki, barve itd.) pa na našo fiziologijo vplivajo na druge načine. Tradicionalna kitajska medicina trdi, da moramo za ohranitev zdravja zadržati tisto, kar potrebujemo, presežke pa mora telo izločiti.
Ni znano, kdaj so elektriko prvič uporabili za zdravljenje bolezni, a v egipčanskih stenskih risbah izpred nekaj tisoč let je nilska električna riba pogost simbol, kar bi bilo lahko povezano z uporabo te ribe v zdravstvene namene. Rimski zdravnik Scribonius Largus je bolnike s putiko zdravil s pomočjo živega skata in leta 46 pr.n.š. zapisal, da so glavoboli in druge bolečine izginili, če je pacient stal v plitvi vodi v bližini električne ribe.
Leta 1750 so v Evropo pripeljali južnoameriško električno jeguljo in jo uporabljali v terapevtske namene. V tem obdobju so izumili tudi posodo Leyden, kar je bil dramatičen prikaz, kako lahko s posluževanjem shranjene električne energije povzročimo močan šok in mišične krče.
Spodbujevalna odvajala delujejo neposredno na steno debelega črevesa tako, da stimulirajo živčevje in spodbujajo krčenje, kar potiska blato naprej. Peristaltiko sprožijo z izločanjem vode in elektrolitov. Delovati začnejo v približno šestih urah po zaužitju (kolikor traja, da pridejo do debelega črevesa) in nekje med pol do dve uri po rektalni administraciji. Povzročijo lahko trebušne krče, dolgotrajna uporaba pa lahko vodi do okvare debelega črevesa, odvisnosti (sindrom lenega črevesa) in melanoze kolona.
Spodnji posnetek prikazuje poizkus z eliminacijsko dieto, s katerim so britanski zdravniki in policija želeli ugotoviti vpliv prehrane na vedenje mladih prestopnikov. Rezultati so zanimivi…
Belo na črnem 