Otroci z avtizmom so od vseh otrok najbolj občutljivi na različne snovi v hrani. Pri njih lahko najdemo kateregakoli od simptomov prehranskih intoleranc, vključno z izbruhi jeze, prebavnimi motnjami in zakasnitvijo govora. Poleg tega imajo lahko tudi bolj specifične simptome, kot so nezmožnost očesnega kontakta, neprilagodljivost, mahanje z rokami, zibanje in težave pri prepoznavanju obrazov. Vsi našteti simptomi se lahko izboljšajo z uvedbo diete FAILSAFE.
Veliko avtističnih otrok je občutljivih tudi na določene hlapne spojine. Raziskava v ZDA je obravnavala 49 avtističnih otrok na zelo omejeni dieti, zaprtih v posebne “čiste sobe” brez hlapnih organskih spojin, kot so parfumi, čistila, topila in pesticidi. Raziskovalci so poročali, da je bil “širok spekter težkih, kroničnih avtističnih simptomov popolnoma reverzibilen”, saj naj bi otroci, vključeni v raziskavo, “zopet postali normalni” (1).
V 1950-ih sem v Tennesseeju v ZDA delal kot splošni zdravnik pediater. V Jacksonu, mestu s 50.000 prebivalci, smo bili edina ambulanta, specializirana za otroke. V tistih časih smo videvali zelo malo hiperaktivnih otrok. Leta 1970 sem jih srečal že precej več in si vsakega zabeležil. Leta 1980 sem svoja opažanja objavil v reviji Journal of Learning Disabilities — 136 od 182 staršev je poročalo, da je bila otrokova hiperaktivnost povezana s prehrano.
– dr. William G. Crook
Ko so se v ZDA v 1960-ih po policah trgovin razširila predelana živila z aditivi, je alergolog dr. Ben Feingold predlagal, da bi bili vedno pogostejšim vedenjskim težavam lahko vzrok aditivi (npr. umetna barvila, umetne arome ter konzervansi) in salicilati, ki jih najdemo tudi v nekaterih živilih naravnega izvora (1).
Če bi dr. Feingolda takrat vzeli resno, bi milijonom družin prihranili veliko trpljenja. Vendar so Feingoldovo hipotezo uradno potrdili šele leta 2010 v Evropi, pa še to le delno. Na podlagi raziskave Univerze v Southamptonu (2,3) morajo biti živila, ki vsebujejo določena umetna barvila, v EU označena z opozorilom: ‘možen negativen vpliv na aktivnost in pozornost otrok’.
Spodnji posnetek prikazuje poizkus z eliminacijsko dieto, s katerim so britanski zdravniki in policija želeli ugotoviti vpliv prehrane na vedenje mladih prestopnikov. Rezultati so zanimivi…
Eliminacijska oz. izločitvena dieta FAILSAFE je poskusna dieta za ugotavljanje občutljivosti na kemikalije v hrani, zasnovana tako, da iz prehrane izključi aditive, salicilate, amine in glutamate (FAILSAFE = Free of Additives, Low in Salicylates, Amines and Flavour Enhancers). Eliminacijsko dieto FAILSAFE so razvili v Royal Prince Alfred Hospital v Sydneyu v Avstraliji (od tu tudi njeno drugo ime — dieta RPAH).
Eliminacijska dieta FAILSAFE je zasnovana tako, da iz prehrane črta več problematičnih skupin kemikalij naenkrat, saj so ljudje pogosto občutljivi na več različnih kemikalij, simptomi, ki jih lahko povzročijo posamezne kemikalije, pa so si med seboj lahko zelo podobni. Ko simptomi izginejo, je potrebno eno skupino kemikalij za drugo pazljivo stestirati. Edino tako lahko ugotovite, katere kemikalije in v kakšnih količinah so problematične. To vam tudi omogoči, da lahko v prehrani obdržite čim širšo paleto živil.
Težave s kožo so zelo pogost simptom prehranskih intoleranc. Pojavljajo se v obliki rdečih izpuščajev in izboklin, luskaste kože, srbenja… Kreme, ki jih v teh primerih predpisujejo dermatologi, sicer blažijo reakcije, na žalost pa je njihovo delovanje po navadi le začasno.
Vzroki takšnih izpuščajev so lahko zelo različni — lahko jih povzročajo določene kemikalije v hrani, plesni, okoljske kemikalije (kozmetika, čistila ipd.) in zdravila. Dermatitis se pogosto pojavi na rokah, nogah in ozadju vratu, še posebej na delih, kjer se potimo.
Gluten (oz. natančneje gliadini, iz katerih je sestavljen) je en izmed najpogostejših povzročiteljev prehranskih intoleranc — različne ocene navajajo, da se nanj negativno odzove od 5 pa vse do 30 odstotkov ljudi. Je lepljiva beljakovina, ki naredi testo elastično.
Simptomi intolerance na gluten vključujejo prebavne motnje, bolečine v trebuhu, glavobole, migrene, depresijo, utrujenost in bolečine v sklepih, pogosto pa ga povezujejo tudi z avtoimunskimi boleznimi ščitnice. Skrajna oblika občutljivosti na gluten je celiakija, kjer gluten že v najmanjših količinah poškoduje sluznico prebavnega sistema.
Poznamo dve vrsti prehranskih intoleranc na mleko in mlečne izdelke: laktozna intoleranca (laktoza = mlečni sladkor) in preobčutljivost na beljakovine, ki jih najdemo v mleku.
Najbolj razširjena in tudi najbolj poznana prehranska intoleranca, povezana z mlekom in mlečnimi proizvodi, je laktozna intoleranca. Laktoza je sladkor, ki ga najdemo v mleku vseh sesalcev, vključno s človekom. Čeprav jo uvrščamo med sladkorje, laktoza nima sladkega okusa.
Za prebavo laktoze je potreben encim laktaza. Sposobnost proizvajanja laktaze najdemo pri skoraj vseh dojenčkih, kar je bistvenega pomena pri dojenju. Odrasli pa encim praviloma nehajo proizvajati, če dlje časa ne uživajo mlečnih proizvodov. Globalno je približno dve tretjini odraslih intolerantnih na laktozo. Na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji, kjer mleko in sir nista del vsakdanje prehrane, je delež še večji. V nasprotju pa najdemo laktozno intoleranco le pri približno 30% odraslih Evropejcih, ki gledano v svetovnem merilu zaužijejo največ kravjega mleka in mlečnih proizvodov (pogostost se giblje od 2% v Skandinaviji do 70% na Sicilji).
Fruktozna intoleranca (intoleranca za fruktozo, malabsorpcija fruktoze) je zelo pogost — ocenjujejo, da je do 30% belcev intolerantnih na fruktozo — in velikokrat nediagnosticiran problem, ki lahko vodi do številnih simptomov sindroma razdražljivega črevesja in drugih zdravstvenih problemov.
Do fruktozne intolerance pride, kadar telo ne more absorbirati oziroma pravilno prebaviti fruktoze (sadnega sladkorja). Posledica tega je, da fruktoza pride v črevesje, kjer hrani bakterije in glive, ki se razrastejo in proizvajajo pline (ogljikov dioksid, vodik, metan) ter mlečno kislino. Simptomi so napenjanje, krči, driska in drugi simptomi razdražljivega črevesja. Očitne prebavne motnje pa ima le približno polovica ljudi, ki so intolerantni na fruktozo.
Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.
Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.
Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.
Vedno več znanstvenikov sumi, da je vzrok številnim boleznim civilizacije uživanje živil, na katera se človek v teku evolucije genetsko ni imel časa prilagoditi. Telo lahko reagira na beljakovine v teh živilih z neprimernim odzivom in številnimi simptomi. Nekatera t.i. »neolitična« hrana je za določene ljudi lahko tudi dobesedno neprebavljiva (npr. mlečni proizvodi, ki vsebujejo laktozo).
Večina ljudi (in to velja tako za zdravnike kot za paciente) pa gleda na hrano iz drugega zornega kota. Kot civilizirani prebivalci zmernega podnebja si lahko privoščimo, da imamo hrano za nekaj varnega in telesu koristnega. Tak pogled je del naše kulture, a če želimo razumeti intoleranco na hrano, moramo na stvari začeti gledati drugače. Večina predsodkov zdravstva glede prehranskih intoleranc temelji na ideji, da uravnotežena prehrana nikakor ne more biti slaba.
Predstavljajte si srednjo šolo, kjer se učenci obnašajo lepo — nobenih problemov z disciplino, nobenih ekscesov in agresije. Učenci se brez večjih problemov osredotočajo na šolsko delo. Tak je primer srednje šole v Wisconsinu, ZDA, ki jo od ostalih srednjih šol ločuje le en faktor — prehrana.
Leta 1997 je omenjena šola uvedla program zdrave prehrane. Jedilnice kar naenkrat niso več nudile hitre hrane; zamenjale so jo sveže solate, meso, polnovredne žitarice in sadje. Odstranili so avtomate za pijačo in jih nadomestili s kvalitetno pitno vodo.
Zgoraj omenjeni prehranski program temelji na ugotovitvah dr. Feingolda, ki so danes stare že približno 40 let. Dr. Feingold je za boljše zdravje, učenje in obnašanje otrok predlagal eliminacijo aditivov — sintetičnih barvil, okusov in konzervansov BHA, BHT in TBHQ. Še boljše rezultate lahko dosežemo z novejšo, bolj izpopolnjeno eliminacijsko dieto FAILSAFE.
Po petih letih takšnega prehranjevanja na dotični šoli so bili rezultati očitni. V letnih poročilih je videti, da šola praktično ni imela falirancev, izključitev, uporabe mamil in orožja ter samomorov. Še več, celo povprečne ocene so se precej izboljšale. Govorimo o šoli, kjer so imeli v preteklosti precejšnje probleme tako z disciplino kot z orožjem.
Nekateri kritiki pravijo, da so takšni prehranjevalni programi za večino šol predragi. A stroški vandalizma, onesnaževanja in zagotavljanja varnosti so v šoli v Wisconsinu upadli za toliko, da je to odtehtalo stroške zdravih malic.
V preteklosti jih zdravstvo večinoma ni podpiralo, zdaj pa se programi zdrave prehrane v šolah vse bolj uveljavljajo, saj predstavljajo rešitev, ki bi lahko občutno zmanjšala problem vedenjskih motenj, nasilja in učnih problemov.
Belo na črnem 