Želatina kot zdravilo in pomembna sestavina prehrane

Avtor: prof. dr. Ray Peat

Telo živali večinoma sestoji iz vode, beljakovin, maščob in kosti. Maščobno tkivo in kosti so metabolično manj aktivni od sistema beljakovine-voda. Med stresom, stradanjem ali hibernacijo živali hitreje izgubljajo mišično kot maščobno maso.

Aminokisline, ki sestavljajo beljakovine, imajo v prosti obliki veliko hormonom podobnih funkcij. Ko telo izčrpa zaloge glukoze (glikogena), prične lastno mišično maso pretvarjati v proste aminokisline, od katerih jih nekaj porabi za proizvodnjo glukoze.

Aminokislini cistein in triptofan, ki se med stresom sproščata v večjih količinah, delujeta antimetabolično (zavirata delovanje ščitnice). Eventuelno sta lahko tudi toksični. Hipotiroidizem (moteno delovanje ščitnice) sam po sebi poveča katabolično porabo beljakovin, čeprav se metabolizem v splošnem upočasni.

Druge aminokisline delujejo kot modifikatorji/živčni prenašalci, kar pomeni, da povzročajo ekscitacijo (vzdraženje, pospeševanje) ali inhibicijo (umirjanje, upočasnitev) živčnega sistema.

Nekatere aminokisline, npr. glicin, imajo številne zdravilne učinke. Za te lastnosti so odgovorne njihove fizikalne lastnosti.

Pri živalih želatina (oblika kolagena) sestavlja približno 50% beljakovin. Bolj aktivna tkiva, kot so možgani, mišice in jetra, vsebujejo manjši odstotek želatine. 35% vseh beljakovin v želatini predstavlja aminokislina glicin, 11% alanin in 21% prolin ter hidroksiprolin.

V industrijskih družbah je poraba želatine upadla sorazmerno s porastom porabe živil, ki vsebujejo velik delež antimetaboličnih aminokislin, še posebej triptofana in cisteina.

Številne degenerativne in vnetne bolezni se lahko pozdravijo z uporabo želatine.

 

Odvajanje od zasvojenosti in povišana telesna teža

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Komentator na mojem blogu, ki že več kot 30 let dela v zdravstvu, je omenil nekaj zanimivega, za kar menim, da je zelo pomembno pri diskusiji o prehranski nagradi:

Ljudje, ki se odvajajo od mamil, se pogosto zredijo in neredko postanejo celo izjemno debeli.

To se je nanašalo na vprašanje, o katerem smo se pogovarjali v komentarjih: lahko na debelost vpliva tudi stimuliranje nagradnih poti s stimulusi, ki niso hrana?

Znano je, da kajenje cigaret ter jemanje kokaina in nekaterih drugih mamil lahko zavre apetit in prepreči nabiranje odvečne telesne maščobe. Omenjena mamila aktivirajo dopaminske nagradne centre in to je tudi razlog, da so zasvojujoča. Kokain na primer direktno zavre odstranjevanje dopamina iz sinaps (stikov nevronov), kar poveča zmožnost dopaminskega signaliziranja.

Številne raziskave so pokazale, da se ljudje, ki prenehajo kaditi, precej zredijo*. Morda najzanimivejša raziskava je pokazala, da so se prostovoljci v enem letu po prenehanju kajenja zredili v povprečju za 8,2 kg, 69% te teže pa so raziskovalci lahko pripisali povečanemu vnosu kalorij (1). Bazalni metabolizem je v povprečju ostal enak, kar ni v skladu z idejo, da je bila glavni vzrok za rejenje sprememba v “kurjenju” maščobe, medtem ko podpira idejo prehranske nagrade.

 

Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, VI. del

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Možganski centri za nagrado lahko vplivajo na točko ravnotežja telesne maščobe

Dopamin je nevrotransmiter (kemikalija, ki pošilja signale med nevroni), ki v naših možganih služi kot glavni posrednik nagrade in motivacije. Že desetletja je znano, da injekcije dopamina v možgane zmanjšajo količino zaužite hrane, in da je to zmanjšanje v glavnem posledica vpliva dopamina na hipotalamus (glavna regija, ki kontrolira telesno maščobo) (1). Nevroni, ki proizvajajo dopamin v centrih za nagrado, se stikajo z nevroni v hipotalamusu, ki regulirajo telesno maščobo (2). Pred kratkim sem naletel na članek raziskovalca po imenu dr. Hanno Pijl iz Univerze Leiden na Nizozemskem (3). Gre za zelo dober pregled dokazov, ki signaliziranje dopamina povezujejo z debelostjo preko njegovih učinkov na hipotalamus. Priporočam ga vsem znanstvenikom, ki bi želeli prebrati več o tem.

Povečano signaliziranje dopamina, še posebej preko receptorja D2, lahko zmanjša in v nekaterih primerih celo popolnoma ozdravi debelost pri glodalcih, zrejenih s pomočjo posebnih diet, sezonsko zrejenih živalih (veverice, hrčki ipd.) in predebelih ljudeh (4). A ne samo to, povečano signaliziranje dopamina lahko pospeši bazalni metabolizem in zmanjša metabolične abnormalnosti, povezane z debelostjo, še preden pride do izgube maščobnega tkiva. To pomeni, da imajo ti krogotoki neposredno kontrolo nad metabolizmom in posredno vplivajo na količino telesne maščobe (5). Velja pa tudi obratno –  ljudje, ki imajo genetsko ali z mamili povzročeno zmanjšano signaliziranje receptorjev D2, hitreje pridobivajo na teži (6,7).