Zdravljenje zasvojenosti – velik izziv

• Merjenje uspeha zdravljenja zasvojenosti je z znanstvenega vidika problematično — zasvojenci lahko tudi po mesecih ali celo letih abstiniranja prično ponovno uživati drogo.
• Večina današnjih metod zdravljenja zasvojenosti je bila odkritih kot stranski produkt drugih raziskav. Na primer, metadon so med drugo svetovno vojno razvili kot protibolečinsko sredstvo za nemške vojake.
• V zadnjih 20 letih so za zdravljenje opiatne odvisnosti razvili eno samo zdravilo, buprenorfin.
• Buprenorfin, ki je bil prav tako najprej razvit kot analgetik, je podobno kot metadon substitucijsko (nadomestno) zdravilo, lahko ga predpiše zdravnik in je namenjen domači, ne le klinični uporabi.
• Po približno 150 letih raziskovanja zdravljenja alkoholizma je stopnja abstinence v enem letu od prenehanja še vedno le 25-odstotna.
• Pri zasvojenosti z opiati je stopnja abstinence po enem letu približno 10-odstotna.

 

Ibogain in zdravljenje zasvojenosti

Že od 1960-ih let naprej se skupine znanstvenikov in ozdravljenih zasvojencev z mamili prizadevajo za uradno priznanje učinkovitosti ibogaina, halucinogena iz Afrike, ki naj bi v nekaterih primerih odpravil odtegnitvene simptome pri odvajanju od heroina, kokaina in alkohola. Pa si poglejmo, ali je res kaj na tem, je ibogain varen in zakaj ni v širši uporabi.

Afriška plemena, npr. Bwiti v Gabonu in Kamerunu, ibogain že stoletja uporabljajo pri tradicionalnih ceremonialnih obredih. Učinkovino pridobivajo iz lubja korenine afriške rastline po imenu iboga. Leta 1962 je na ibogain naletel mladi heroinski odvisnik Howard Lotsof iz ZDA. Zaužil ga je, da bi se omamil, a ko je halucinogeni učinek popustil, je ugotovil, da je neobvladljiva želja po heroinu izginila. Ko je s pomočjo ibogaina mamila prenehalo jemati tudi nekaj njegovih prijateljev, je svoje življenje posvetil osveščanju o zdravljenju zasvojenosti z ibogainom.

Ibogaina se danes poslužuje tudi nezanemarljivo število zdravnikov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti. Dr. Anwar Jeewa iz rehabilitacijskega centra Minds Alive v Južni Afriki pravi, da je s pomočjo ibogaina ozdravil že približno 1000 zasvojencev, a zdravstvo zanj kljub temu ne pokaže zanimanja.

 

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del

Za pogumnejšega štejem tistega, ki je premagal svoja poželenja, kot tistega, ki je premagal svoje nasprotnike; kajti najtežja zmaga je zmaga nad samim seboj. – Aristotle

Kako se vaš pogled na zasvojenost razlikuje od pogledov večine?

Dr. Gabor Maté: Pri svojem pisanju se vedno poskušam osredotočiti na celotno sliko, problema nočem izolirati in nanj gledati kot na košček, izvzet iz celote. Tudi na zasvojenost ne gledam kot na problem sam zase, ampak kot na nekaj, kar nekaj pove o zasvojenčevem življenju in o naravi družbe, v kateri živimo. In tudi o tem, kako se v določenem okolju razvijamo. Torej, zanima me celotna slika.

Zadnje desetletje ste delali v zloglasnem East Endu v Vancouvru v Kanadi s hudimi zasvojenci s trdimi drogami, veliko njihovih zgodb ste opisali v svoji knjigi. Kako so ta doživetja vplivala na vaš pogled na zasvojenost in na vas kot na raziskovalca?

GM: Najprej, ko z zasvojenci delate dnevno, spoznate, da se zasvojenost ljudem pozna na obrazu. In ko govorijo o svojem življenju, razumete, da je zasvojenost v bistvu končna točka nekega procesa, ki se je začel s trpljenjem v zgodnjem otroštvu. Druga stvar pa je — če si iskren sam do sebe, vidiš, da pravzaprav nisi tako zelo drugačen. Jaz nisem zelo drugačen od ljudi, s katerimi delam. Morda sem imel več sreče, a vseeno je veliko osnovne dinamike, ki jo prepoznam in se z njo lahko poistovetim.

Nam lahko malo več poveste o tem? V vaši knjigi pišete o tem, da zasvojenost ni absolutna, ampak da gre za kontinuum. Na eni strani so zasvojenci s trdimi drogami, kaj pa še spada zraven?

GM: Moja definicija zasvojenosti je naslednja: zasvojenost je katerokoli vedenje, ki ima negativne posledice, a ga prizadeta oseba kljub temu vedno znova ponavlja. In če gledamo na vse skupaj s tega zornega kota, je v naši kulturi ogromno zasvojenosti. Če gledamo z vidika fiziologije možganov, oseba, zasvojena z nakupovanjem, in oseba, zasvojena z delom, poskušata doseči sproščanje istih kemičnih snovi v možganih, ki jih primanjkuje tudi zasvojencu s trdimi drogami. To pomeni, da gre v bistvu pri vseh zasvojenostih za enak proces zasvojenosti. Na eni strani je uživalec heroina in kokaina, na drugi strani pa se npr. kar 30% odraslih v Kanadi definira kot zasvojenih z delom. Kar pomeni, da se takrat, ko ne delajo, počutijo prazne in nesrečne, kar vodi v to, da se ne posvečajo dovolj svojim družinam ipd. In tudi temu je vzrok dvig adrenalina in dopamina, do katerega pride, kadar delajo.