Otroci z avtizmom so od vseh otrok najbolj občutljivi na različne snovi v hrani. Pri njih lahko najdemo kateregakoli od simptomov prehranskih intoleranc, vključno z izbruhi jeze, prebavnimi motnjami in zakasnitvijo govora. Poleg tega imajo lahko tudi bolj specifične simptome, kot so nezmožnost očesnega kontakta, neprilagodljivost, mahanje z rokami, zibanje in težave pri prepoznavanju obrazov. Vsi našteti simptomi se lahko izboljšajo z uvedbo diete FAILSAFE.
Veliko avtističnih otrok je občutljivih tudi na določene hlapne spojine. Raziskava v ZDA je obravnavala 49 avtističnih otrok na zelo omejeni dieti, zaprtih v posebne “čiste sobe” brez hlapnih organskih spojin, kot so parfumi, čistila, topila in pesticidi. Raziskovalci so poročali, da je bil “širok spekter težkih, kroničnih avtističnih simptomov popolnoma reverzibilen”, saj naj bi otroci, vključeni v raziskavo, “zopet postali normalni” (1).
V 1950-ih sem v Tennesseeju v ZDA delal kot splošni zdravnik pediater. V Jacksonu, mestu s 50.000 prebivalci, smo bili edina ambulanta, specializirana za otroke. V tistih časih smo videvali zelo malo hiperaktivnih otrok. Leta 1970 sem jih srečal že precej več in si vsakega zabeležil. Leta 1980 sem svoja opažanja objavil v reviji Journal of Learning Disabilities — 136 od 182 staršev je poročalo, da je bila otrokova hiperaktivnost povezana s prehrano.
– dr. William G. Crook
Ko so se v ZDA v 1960-ih po policah trgovin razširila predelana živila z aditivi, je alergolog dr. Ben Feingold predlagal, da bi bili vedno pogostejšim vedenjskim težavam lahko vzrok aditivi (npr. umetna barvila, umetne arome ter konzervansi) in salicilati, ki jih najdemo tudi v nekaterih živilih naravnega izvora (1).
Če bi dr. Feingolda takrat vzeli resno, bi milijonom družin prihranili veliko trpljenja. Vendar so Feingoldovo hipotezo uradno potrdili šele leta 2010 v Evropi, pa še to le delno. Na podlagi raziskave Univerze v Southamptonu (2,3) morajo biti živila, ki vsebujejo določena umetna barvila, v EU označena z opozorilom: ‘možen negativen vpliv na aktivnost in pozornost otrok’.
T.i. sindrom razdražljivega črevesja (skupno ime za obolenja z različno etiologijo, ki se kažejo v obliki prebavnih motenj) ima lahko precejšen negativen vpliv na kvaliteto življenja. Simptomi znižujejo produktivnost pri delu in dobro počutje. Občutek napihnjenosti, prisoten pri več kot 80% obolelih, je en glavnih razlogov, da ljudje poiščejo pomoč in se poslužujejo različnih zdravil, ki pa pogosto nimajo željenega učinka.
Zato je toliko bolj dobrodošla novica, da so v Avstraliji pod taktirko dr. Sue Shepherd razvili obetaven način za odpravljanje nadležnih prebavnih motenj. Omenjena zdravnica je leta 2001 zasnovala dieto, v angleščini poimenovano low FODMAP diet (FODMAP je kratica za Fermentable Oligosaccharides, Disaccharides, Monosaccharides and Polyols), ki iz prehrane izloči hitro fermentirajoče oligosaharide, disaharide, monosaharide in poliole (sladkorne alkohole). Dieta je bila v zadnjih letih predmet številnih raziskav, ki so pokazale, da gre za enega najbolj učinkovitih načinov za odpravljanje simptomov razdražljivega črevesja. Nov pristop se je izkazal za učinkovitejšega od standardnih priporočil zdravnikov, po nekaterih podatkih pa naj bi pomagal kar trem četrtinam bolnikov (1,2).
Spodnji posnetek prikazuje poizkus z eliminacijsko dieto, s katerim so britanski zdravniki in policija želeli ugotoviti vpliv prehrane na vedenje mladih prestopnikov. Rezultati so zanimivi…
Eliminacijska oz. izločitvena dieta FAILSAFE je poskusna dieta za ugotavljanje občutljivosti na kemikalije v hrani, zasnovana tako, da iz prehrane izključi aditive, salicilate, amine in glutamate (FAILSAFE = Free of Additives, Low in Salicylates, Amines and Flavour Enhancers). Eliminacijsko dieto FAILSAFE so razvili v Royal Prince Alfred Hospital v Sydneyu v Avstraliji (od tu tudi njeno drugo ime — dieta RPAH).
Eliminacijska dieta FAILSAFE je zasnovana tako, da iz prehrane črta več problematičnih skupin kemikalij naenkrat, saj so ljudje pogosto občutljivi na več različnih kemikalij, simptomi, ki jih lahko povzročijo posamezne kemikalije, pa so si med seboj lahko zelo podobni. Ko simptomi izginejo, je potrebno eno skupino kemikalij za drugo pazljivo stestirati. Edino tako lahko ugotovite, katere kemikalije in v kakšnih količinah so problematične. To vam tudi omogoči, da lahko v prehrani obdržite čim širšo paleto živil.
Kemikalije, ki lahko povzročajo težave, najdemo tako v predelani kot v naravni hrani. Najpogosteje so to aditivi oz. prehranski dodatki (umetna barvila, umetne arome in konzervansi, npr. sulfiti, nitrati, sorbati), salicilati, amini (histamin, dopamin, tiramin in drugi biogeni amini) in glutamati (vključno z ojačevalci okusa).
Čeprav so problematične kemikalije v največjih količinah prisotne v predelani in/ali hitri hrani (aditivi), jih najdemo tudi v nekaterih nepredelanih ali manj predelanih živilih, tako da je mišljenje, da je naravno nujno tudi dobro, v tem primeru zmotno. Med bolj problematična živila spadajo npr. čokolada, starani siri, starano meso, rdeče vino,pomaranče in paradižniki. Verjetno ste že slišali, da lahko rdeče vino in siri sprožijo napad migrene?
Pri občutljivosti na kemikalije v hrani ne gre za imunski odziv, ampak je reakcija odvisna od odmerka (podobno delujejo npr. zdravila, alkohol ipd.). Različni ljudje se na kemikalije odzovejo zelo različno, do simptomov pa pride šele, ko je presežena stopnja posameznikove tolerance. Zelo pogosto so tarča kemikalij otroci z vedenjskimi težavami (npr. motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo), astmatiki in otroci z avtizmom.
Simptomi intolerance na kemikalije so številni in v veliko primerih podobni alergijam, kar lahko zelo oteži ugotavljanje pravega vzroka.
Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.
Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.
Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.