Izločitev FODMAP kot učinkovita pomoč pri sindromu razdražljivega črevesja

T.i. sindrom razdražljivega črevesja (skupno ime za obolenja z različno etiologijo, ki se kažejo v obliki prebavnih motenj) ima lahko precejšen negativen vpliv na kvaliteto življenja. Simptomi znižujejo produktivnost pri delu in dobro počutje. Občutek napihnjenosti, prisoten pri več kot 80% obolelih, je en glavnih razlogov, da ljudje poiščejo pomoč in se poslužujejo različnih zdravil, ki pa pogosto nimajo željenega učinka.

Zato je toliko bolj dobrodošla novica, da so v Avstraliji pod taktirko dr. Sue Shepherd razvili obetaven način za odpravljanje nadležnih prebavnih motenj. Omenjena zdravnica je leta 2001 zasnovala dieto, v angleščini poimenovano low FODMAP diet (FODMAP je kratica za Fermentable Oligosaccharides, Disaccharides, Monosaccharides and Polyols), ki iz prehrane izloči hitro fermentirajoče oligosaharide, disaharide, monosaharide in poliole (sladkorne alkohole). Dieta je bila v zadnjih letih predmet številnih raziskav, ki so pokazale, da gre za enega najbolj učinkovitih načinov za odpravljanje simptomov razdražljivega črevesja. Nov pristop se je izkazal za učinkovitejšega od standardnih priporočil zdravnikov, po nekaterih podatkih pa naj bi pomagal kar trem četrtinam bolnikov (1,2).

 

Prehranske intolerance – mleko in mlečni izdelki

Poznamo dve vrsti prehranskih intoleranc na mleko in mlečne izdelke: laktozna intoleranca (laktoza = mlečni sladkor) in preobčutljivost na beljakovine, ki jih najdemo v mleku.

Najbolj razširjena in tudi najbolj poznana prehranska intoleranca, povezana z mlekom in mlečnimi proizvodi, je laktozna intoleranca. Laktoza je sladkor, ki ga najdemo v mleku vseh sesalcev, vključno s človekom. Čeprav jo uvrščamo med sladkorje, laktoza nima sladkega okusa.

Za prebavo laktoze je potreben encim laktaza. Sposobnost proizvajanja laktaze najdemo pri skoraj vseh dojenčkih, kar je bistvenega pomena pri dojenju. Odrasli pa encim praviloma nehajo proizvajati, če dlje časa ne uživajo mlečnih proizvodov. Globalno je približno dve tretjini odraslih intolerantnih na laktozo. Na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji, kjer mleko in sir nista del vsakdanje prehrane, je delež še večji. V nasprotju pa najdemo laktozno intoleranco le pri približno 30% odraslih Evropejcih, ki gledano v svetovnem merilu zaužijejo največ kravjega mleka in mlečnih proizvodov (pogostost se giblje od 2% v Skandinaviji do 70% na Sicilji).

 

Prehranske intolerance

Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.

Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.

Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.