Želatina kot zdravilo in pomembna sestavina prehrane

Avtor: prof. dr. Ray Peat

Telo živali večinoma sestoji iz vode, beljakovin, maščob in kosti. Maščobno tkivo in kosti so metabolično manj aktivni od sistema beljakovine-voda. Med stresom, stradanjem ali hibernacijo živali hitreje izgubljajo mišično kot maščobno maso.

Aminokisline, ki sestavljajo beljakovine, imajo v prosti obliki veliko hormonom podobnih funkcij. Ko telo izčrpa zaloge glukoze (glikogena), prične lastno mišično maso pretvarjati v proste aminokisline, od katerih jih nekaj porabi za proizvodnjo glukoze.

Aminokislini cistein in triptofan, ki se med stresom sproščata v večjih količinah, delujeta antimetabolično (zavirata delovanje ščitnice). Eventuelno sta lahko tudi toksični. Hipotiroidizem (moteno delovanje ščitnice) sam po sebi poveča katabolično porabo beljakovin, čeprav se metabolizem v splošnem upočasni.

Druge aminokisline delujejo kot modifikatorji/živčni prenašalci, kar pomeni, da povzročajo ekscitacijo (vzdraženje, pospeševanje) ali inhibicijo (umirjanje, upočasnitev) živčnega sistema.

Nekatere aminokisline, npr. glicin, imajo številne zdravilne učinke. Za te lastnosti so odgovorne njihove fizikalne lastnosti.

Pri živalih želatina (oblika kolagena) sestavlja približno 50% beljakovin. Bolj aktivna tkiva, kot so možgani, mišice in jetra, vsebujejo manjši odstotek želatine. 35% vseh beljakovin v želatini predstavlja aminokislina glicin, 11% alanin in 21% prolin ter hidroksiprolin.

V industrijskih družbah je poraba želatine upadla sorazmerno s porastom porabe živil, ki vsebujejo velik delež antimetaboličnih aminokislin, še posebej triptofana in cisteina.

Številne degenerativne in vnetne bolezni se lahko pozdravijo z uporabo želatine.

 

Zgodovina zdravljenja z elektromagnetnimi tokovi

Ni znano, kdaj so elektriko prvič uporabili za zdravljenje bolezni, a v egipčanskih stenskih risbah izpred nekaj tisoč let je nilska električna riba pogost simbol, kar bi bilo lahko povezano z uporabo te ribe v zdravstvene namene. Rimski zdravnik Scribonius Largus je bolnike s putiko zdravil s pomočjo živega skata in leta 46 pr.n.š. zapisal, da so glavoboli in druge bolečine izginili, če je pacient stal v plitvi vodi v bližini električne ribe.

Leta 1750 so v Evropo pripeljali južnoameriško električno jeguljo in jo uporabljali v terapevtske namene. V tem obdobju so izumili tudi posodo Leyden, kar je bil dramatičen prikaz, kako lahko s posluževanjem shranjene električne energije povzročimo močan šok in mišične krče.

 

Zdravljenje z elektromagnetnimi tokovi

“V naslednjih letih bo elektromagnetna terapija verjetno postala pomembno terapevtsko orodje, enako ali celo bolj učinkovito od farmakologije in kirurgije, ki jih uporabljamo danes. Če interdisciplinarno združimo moči, lahko dosežemo velike napredke pri kontroliranju raka, nekaterih oblik bolezni srca in ožilja, artritisa, hormonskih motenj in nevroloških motenj, kot so Alzheimerjeva bolezen, poškodbe hrbtenjače in multipla skleroza. Takšna predvidevanja niso nerealna. Pilotne študije in biološki mehanizmi, ki so bili opisani, so trdna osnova za takšne trditve.” – J. Andrew L. Bassett, 1992

Obenem ko so nam MRI slikanja, PET slikanja in druge moderne tehnike omogočile precej boljše diagnosticiranje bolezni, je pričelo zdravljenje z elektromagnetnimi tokovi (ki ga strokovno poimenujemo “bioelektromedicina”) zamenjevati zdravila in operacije pri številnih boleznih. Pri takšnem zdravljenju gre za uravnavanje električnega cirkulacijskega sistema v naših telesih, za katerega moderna medicina ugotavlja, da je analogen starodavnim azijskim konceptom chi-ja.

Zdi se, da skoraj ni stvari, ki je z bioelektromedicino ne bi mogli zdraviti. Kvalitetne klinične študije, ki so pokazale superiornost in varnost takšnih terapij, kažejo, da je zdravljenje z elektromagnetnimi tokovi uporabno pri celjenju ran, celjenju hrbtenjače, bolečinah, migrenah, multipli sklerozi, herniji diskov, nespečnosti, depresiji, tesnobnosti, epilepsiji, tinitusu, degeneraciji makule, ortodontiki, ortopediki, morbidni debelosti, distoniji, inkontinenci, vnetnih boleznih, srčno-žilnih boleznih, raku, Parkinsonovi bolezni… Vse to je podprto tudi z osnovnimi znanstvenimi raziskavami, ki nam pomagajo razjasnjevati mehanizme delovanja. In zaenkrat izgleda, da so omenjene bolezni šele vrh ledene gore!