RSS

Želatina kot zdravilo in pomembna sestavina prehrane

01 Aug

Avtor: prof. dr. Ray Peat

Telo živali večinoma sestoji iz vode, beljakovin, maščob in kosti. Maščobno tkivo in kosti so metabolično manj aktivni od sistema beljakovine-voda. Med stresom, stradanjem ali hibernacijo živali hitreje izgubljajo mišično kot maščobno maso.

Aminokisline, ki sestavljajo beljakovine, imajo v prosti obliki veliko hormonom podobnih funkcij. Ko telo izčrpa zaloge glukoze (glikogena), prične lastno mišično maso pretvarjati v proste aminokisline, od katerih jih nekaj porabi za proizvodnjo glukoze.

Aminokislini cistein in triptofan, ki se med stresom sproščata v večjih količinah, delujeta antimetabolično (zavirata delovanje ščitnice). Eventuelno sta lahko tudi toksični. Hipotiroidizem (moteno delovanje ščitnice) sam po sebi poveča katabolično porabo beljakovin, čeprav se metabolizem v splošnem upočasni.

Druge aminokisline delujejo kot modifikatorji/živčni prenašalci, kar pomeni, da povzročajo ekscitacijo (vzdraženje, pospeševanje) ali inhibicijo (umirjanje, upočasnitev) živčnega sistema.

Nekatere aminokisline, npr. glicin, imajo številne zdravilne učinke. Za te lastnosti so odgovorne njihove fizikalne lastnosti.

Pri živalih želatina (oblika kolagena) sestavlja približno 50% beljakovin. Bolj aktivna tkiva, kot so možgani, mišice in jetra, vsebujejo manjši odstotek želatine. 35% vseh beljakovin v želatini predstavlja aminokislina glicin, 11% alanin in 21% prolin ter hidroksiprolin.

V industrijskih družbah je poraba želatine upadla sorazmerno s porastom porabe živil, ki vsebujejo velik delež antimetaboličnih aminokislin, še posebej triptofana in cisteina.

Številne degenerativne in vnetne bolezni se lahko pozdravijo z uporabo želatine.

* * *

Ko sem šel prvič študirat v Mehiko, so bila tam tudi v mestih še vedno dostopna različna tradicionalna živila — prašičja koža (ocvrta ali dušena z omako), tacosi s krvjo, s hrustancem bogati deli živali, juha iz kurjih nog, raki, insekti ipd. Ko sem kasneje študiral biokemijo, sem spoznal, da imajo različni deli organizma različno kemijsko sestavo in temu primerno različno hranilno vrednost. Poznal sem raziskave Weston Price-a, ki je preučeval tradicionalna ljudstva, in njegov argument, da je bolezen rezultat poenostavljenega načina prehranjevanja, ki je značilen za visoko industrializirane družbe.

Nutricionisti na zahodu so bili večinoma zavezani ideologiji, ki jih je silila v to, da razmišljajo o “esencialnih faktorjih za rast”, kar je privedlo do konceptov, kot je “minimalni dnevni vnos” za posamezno hranilno snov. Kljub številnim dokazom, ki govorijo v prid temu, da hitra rast telesa ni vedno dobra, je bil njihov glavni kriterij velikost (in še posebej dolžina) telesa, niso pa upoštevali kvalitete življenja.

Roger Williams, en najbolj bistrih genetsko orientiranih nutricionistov, je trdil, da je bolezen pogosto rezultat neujemanja posebnih prehranskih potreb s “standardno” prehrano. Linus Pauling je z uvedbo t.i. ortomolekularne medicine Williamsov koncept predstavil širši znanstveni javnosti.

Apetit je odraz naših biokemijskih potreb in “nezavedni refleksi” so pogosto pametnejši od teorij, ki temeljijo na tem, koliko teže mlada žival pridobi na določeni dieti.

Raziskave o potrebnem vnosu beljakovin so bile večinoma rezultat truda kmetijske industrije najti najcenejši način za maksimalno rast v najkrajšem času. A industrije ne zanima dolgoživost, inteligenca in sreča njihovih prašičev, piščancev in ovac. Da bi dosegli čim hitrejšo rast, so uporabljali kemične stimulatorje rasti v kombinaciji z živili, ki na najcenejši možen način privedejo do hitre rasti. Antibiotiki, arzen in polinenasičene maščobne kisline so v našo prehrano zašli zato, ker pri mladih živalih vodijo do hitrega porasta v teži.

Čeprav so bile raziskave Clive-a McKaya o podaljševanju življenja s pomočjo omejevanja kalorij narejene v 1930-ih, pa je bilo kasneje narejenih le malo raziskav, ki bi poskušale ugotoviti, izključitev česa točno v največji meri doprinese k daljšemu življenju. Omejevanje težkih kovin je rezultiralo v podobno podaljšanem življenju kot omejevanje kalorij. Omejevanje triptofana ali cisteina prav tako podaljša življenje, velikokrat v večji meri kot v raziskavah, ki so uporabile omejevanje kalorij.

Tako triptofan kot cistein zavirata delovanje ščitnice in proizvodnjo energije v mitohondrijih, imata pa tudi druge učinke, ki zvečajo podvrženost stresu. Triptofan je prekurzor serotonina, ki spodbuja vnetje, zavira imunski sistem in povzroča spremembe, do katerih pride pri staranju. Histidin je še ena aminokislina, ki je prekurzor mediatorju vnetja, histaminu; bi omejevanje histidina morda prav tako podaljšalo življenje?

Želatina je beljakovina, ki ne vsebuje triptofana, poleg tega pa vsebuje le majhne količine cisteina, metionina in histidina. Uporaba želatine kot glavnega vira beljakovin v prehrani je enostaven način za omejevanje vnosa aminokislin, ki so povezane s številnimi problemi staranja.

Glavni aminokislini v želatini sta glicin in prolin; v večjih količinah je prisotna tudi aminokislina alanin. Če odštejemo maščobo in vodo, je telo živali pretežno sestavljeno iz beljakovin. Polovico teh beljakovin predstavlja kolagen (originalna, nepredelana oblika želatine), ki je pri odraslih živalih odgovoren za strukturno trdnost. Ime izvira iz tradicionalne uporabe kolagena kot lepila.

Med razgradnjo kolagena se sproščajo faktorji, ki pospešujejo celjenje ran in zavirajo invazivnost tumorjev. En izmed teh faktorjev je aminokislina glicin. Glicin na več načinov zavira rast raka (zavira npr. nastanek novih žil oz. angiogenezo); izkazalo se je na primer, da deluje zdravilno pri raku na jetrih in melanomu. Ker je glicin nestrupen (z izjemo slabega delovanja ledvic — v tem primeru bo katerakoli aminokislina prispevala k tvorbi amonijaka), je takšne vrste kemoterapija lahko čisto prijetna.

Če živali jemo na tradicionalen način (npr. juha iz ribjih glav, kurjih nog, žolca…), asimiliramo veliko glicina in želatine. Takšno ravnotežje aminokislin, ki ga dobimo, če pojemo “celo žival”, podpira številne biološke procese, vključno s pravilnim razvojem tkiv in organov pri otrocih.

Če jemo izključno meso mišic (zrezke, fileje rib ipd.) pa je ravnotežje zaužitih aminokislin enako ravnotežju, ki se v telesu vzpostavi ob hujšem stresu, ko presežek kortizola v telesu katabolizira mišično tkivo z namenom pridobiti energijo in material za popravilo. Iz presežnega triptofana se tvori serotonin, ki stimulira nastajanje novega kortizola, obenem pa tako triptofan kot presežni cistein zavirata delovanje ščitnice.

Zadosten vnos glicina/želatine, združen z uravnoteženim vnosom drugih aminokislin, ima številne protistresne učinke. Glicin prištevamo med inhibitorne nevrotransmiterje, ki izboljšujejo spanec. V raziskavah, ki so glicin uporabljale kot prehranski dodatek, je pomagal pri rehabilitaciji po kapi in epileptičnih napadih, izboljšal pa je tudi sposobnost učenja in spomin. Izgleda, da ima glicin na vse vrste celic enak pomirjujoč, protistresen učinek. Preprečuje poškodbe, ki nastanejo zaradi presežnega triptofana in serotonina, kot so fibroza, poškodbe zaradi prostih radikalov, vnetje, celična smrt zaradi pomanjkanja ATP ali presežka kalcija, poškodbe mitohodrijev, sladkorna bolezen ipd.

Uporaba želatine, ki poleg glicina vsebuje tudi alanin in prolin, je bolj priporočljiva od uporabe izoliranega glicina. Še bolje je, če je želatina “v kompletu” s spremljajočimi deli živali — npr. kožo, ki je je bogat vir steroidnih hormonov, in hrustancem, ki vsebuje posebno protivnetno maščobno kislino (ang. mead acid).

Še en pomemben, dobro raziskan inhibitorni nevrotransmiter je gama-aminomaslena kislina (skrajšano GABA). GABA in glicin imata podobno strukturo in delovanje, zato so verjetno podobni, če ne kar isti, tudi njuni receptorji. Ker GABA zmanjšuje estrogen in zavira rast rast raka na dojkah, ne bi bilo prav nič čudno, če bi imele glicin, alanin in druge inhibitorne aminokisline podoben učinek.

V kontekstu ekscitatornih učinkov estrogena in inhibitornih učinkov glicina bi lahko glicin obravnavali kot antiestrogeno substanco. Tudi tavrin je strukturno podoben glicinu (in GABA) in verjetno deluje antiestrogeno. Posebna vrsta ekscitacije, ki jo povzroča estrogen, vključuje povečano občutljivost senzoričnih živcev, povečano aktivnost motoričnih živcev, spremembe v EEG in, kadar je učinek estrogena še posebej močan, epilepsijo in psihoze.

Inhibitorni učinki glicina v splošnem nasprotujejo učinkom estrogena tako, da regulirajo angiogenezo in modulirajo citokine (še posebej TNF, dušikov oksid in prostaglandine), ki so vpleteni v številne vnetne in degenerativne procese.

En izmed učinkov estrogena je tudi lipoliza (sproščanje maščobnih kislin iz shranjene maščobe); v jetrih povzroči pospešeno pretvarjanje glukoze v maščobo, tako da je v krvnem obtoku stalno prisotna povečana koncentracija maščobnih kislin. Te maščobne kisline zavirajo oksidacijo glukoze za pridobivanje energije in povzročajo inzulinsko odpornost, stanje, ki se s starostjo po navadi slabša, in ki lahko vodi do hiperglikemije in sladkorne bolezni.

Želatina in glicin izboljšujeta delovanje inzulina, kar vodi do znižanega krvnega sladkorja. Želatina se je več kot 100 let uspešno uporabljala za zdravljenje sladkorne bolezni. Glicin zavira lipolizo (še en antiestrogen učinek), kar izboljša delovanje inzulina in preprečuje povišan krvni sladkor. Prehrana, bogata z želatino, lahko obenem zniža tudi trigliceride v krvi. Ker sta vztrajna lipoliza in inzulinska odpornost vpleteni v nastanek številnih, še posebej degenerativnih bolezni, bi bila glicin oz. želatina lahko uporabna pri večini kroničnih bolezni. Zanimivo je, da so jušno osnovo iz kurjih nog v večih kulturah tradicionalno uporabljali za zdravljenje številnih bolezni (zmlete kurje noge so uporabljali celo kot stimulans za regeneracijo hrbtenjače, a je bil razvoj metode Harryja Robertsona zaustavljen s strani FDA).

Čeprav je Hans Selye že okrog leta 1930 opazil, da stres povzroča notranje krvavenje (v pljučih, nadledvičnih žlezah, priželjcu, črevesju itd.), pa medicina takšnemu krvavenju, do katerega pride npr. po operacijah, opeklinah in drugih travmah, ne daje večjega pomena. Kot bi spontano krvavenje iz nosu, dlesni, sečil itd. ter modrice, ki jih opaža na milijone žensk (še posebej tistih, ki trpijo tudi za predmenstrualnim sindromom) ne imeli globljega fiziološkega pomena.

Stres je energijski problem, ki vodi do serije hormonskih in metabolnih reakcij, o katerih pogosto pišem — lipoliza, glikoliza, povišan serotonin, kortizol, estrogen, prolaktin, porozne kapilare, katabolizem beljakovin itd. Kapilare so eno izmed prvih tkiv, ki jih stres poškoduje.

V časih, ko je Selye opazoval krvavitve, ki so nastale kot posledica stresa, je ortodoksna medicina redno uporabljala želatino — oralno, podkožno ali intravenozno — za zaustavitev krvavenja. Že od antičnih časov dalje so želatino uspešno uporabljali za zaustavljanje krvavenja z direktnim nanašanjem na rane (metoda, ki jo je sodobna medicina priznala šele pred kratkim).

Cyclopedia of Medicine iz leta 1936 omenja uporabo raztopine želatine za ustavitev krvavenja iz nosu, prekomernega menstrualnega krvavenja, krvavečih razjed (z uporabo treh odmerkov 18 gramov želatine dnevno, v obliki 10% raztopine), krvavenja hemoroidov ter krvavenja iz zadnjega dela črevesja in mehurja. A ker Selyejevo delo takrat še ni bilo poznano, so želatino obravnavali le kot priročno zdravilo, v resnici pa uravnava številne fiziološke procese, ki v primeru stresa povzročajo poškodbe tkiv.

Majhen odmerek glicina takoj po kapi je pospešil rehabilitacijo in s pomočjo inhibitornih in protivnetnih učinkov preprečil razširitev poškodbe. Učinek na stabilizacijo živcev, ki zviša mejo, pri kateri stimulacija aktivira živce, pomaga tudi pri epilepsiji. Ta učinek je pomemben za regulacijo spanja, dihanja in uravnavanja srčnega ritma.

Glicin ima tudi antispastične učinke, ki pomagajo pri mišičnih krčih multiple skleroze. Vplival naj bi tudi na nekatere simptome shizofrenije.

Nedavna publikacija piše o zdravilnih učinkih glicina na kolitis; a uporaba želatine, še posebej v obliki koncentrirane želatinaste jušne osnove, za zdravljenje kolitisa, infekcij, razjed, celiakije in drugih bolezni prebavil sega že dolgo nazaj. Pavlov je opažal, da jušna osnova stimulira izločanje prebavnih sokov.

Ko sem se prvič odločil na sebi preizkusiti vpliv želatine v prehrani, sem pred spanjem pojedel nekaj gramov želatine in nato brez prekinitve spal devet ur, medtem ko sem se prej vedno zbudil vsaj enkrat na noč. Ko sem učinek omenil prijateljem, so mi povedali, da so njihovi prijatelji in sorodniki dolgotrajne težave z bolečinami (artritis, revmatične in nevrološke bolečine) odpravili v nekaj dneh tako, da so dnevno zaužili od 10 do 15 gramov želatine.

Dolgo časa so zdravilne učinke želatine na artritis pripisovali izgradnji novega hrustanca in drugih vezivnih tkiv, ki obkrožajo sklepe, razlog pa je bil preprosto to, da ta tkiva vsebujejo veliko kolagena. Nekaj zaužite želatine se dejansko vgradi v vezivno tkivo, a tu gre za počasen proces, bolečina in vnetje pa se zmanjšata zelo hitro (protivnetni učinek je lahko skoraj takojšen, podobno kot pri aspirinu ali kortizolu).

Vnetje povzroča fibrozo, saj stres, hipoksija in premalo glukoze stimulirajo fibroblaste, da prično proizvajati večje količine kolagena. Po drugi strani pa glicin pljuča, ledvice, jetra in druga tkiva ščiti pred fibrozo, kar nasprotuje tradicionalnim pogledom na mehanizme, ki so podlaga zdravilnim učinkom želatine.

Ker presežni triptofan lahko povzroča bolečine v mišicah, vnetje mišic in celo mišično distrofijo, je v teh primerih uporaba želatine še posebej priporočljiva. Vsa bolezenska stanja, ki vključujejo presežni prolaktin, serotonin in kortizol (avtizem, predmenstrualne in poporodne težave, Cushingova bolezen, diabetes, impotenca ipd.) se bodo zelo verjetno dobro odzvala na zmanjšan vnos triptofana oziroma povečan vnos želatine.

Pri mišični distrofiji in miasteniji gravis se najpogosteje uporablja 30 gramov glicina dnevno. Enakovredna količina želatine je 100 gramov dnevno. Za otroka je 100 gramov želatine preveč, ker bi lahko zamenjala druga pomembna hranila, odrasli pa lahko z želatino pokrijejo večji delež potreb po beljakovinah.

Če pojeste obilnejši mesni obrok, je verjetno dobro, da istočasno zaužijete od 5 do 10 gramov želatine, saj bo to uravnotežilo aminokisline.

Čeprav želatine v prahu ali lističih, ki je na voljo v trgovinah, ni potrebno kuhati, pa se bo lažje prebavila, če jo raztopimo v vroči vodi. Lahko jo uporabimo pri pripravi pudingov, pen, sladoleda, juh, omak, tort, pit ipd., ali pa jo zmešamo s sadnim sokom in z njo pripravimo sladice.

Vir: Gelatin, stress, longevity

Preberite tudi:

 
1 komentar

Posted by na 01/08/2012 in Medicina, Prehrana

 

Značke: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

One response to “Želatina kot zdravilo in pomembna sestavina prehrane

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: