Želatina kot zdravilo in pomembna sestavina prehrane

Avtor: prof. dr. Ray Peat

Telo živali večinoma sestoji iz vode, beljakovin, maščob in kosti. Maščobno tkivo in kosti so metabolično manj aktivni od sistema beljakovine-voda. Med stresom, stradanjem ali hibernacijo živali hitreje izgubljajo mišično kot maščobno maso.

Aminokisline, ki sestavljajo beljakovine, imajo v prosti obliki veliko hormonom podobnih funkcij. Ko telo izčrpa zaloge glukoze (glikogena), prične lastno mišično maso pretvarjati v proste aminokisline, od katerih jih nekaj porabi za proizvodnjo glukoze.

Aminokislini cistein in triptofan, ki se med stresom sproščata v večjih količinah, delujeta antimetabolično (zavirata delovanje ščitnice). Eventuelno sta lahko tudi toksični. Hipotiroidizem (moteno delovanje ščitnice) sam po sebi poveča katabolično porabo beljakovin, čeprav se metabolizem v splošnem upočasni.

Druge aminokisline delujejo kot modifikatorji/živčni prenašalci, kar pomeni, da povzročajo ekscitacijo (vzdraženje, pospeševanje) ali inhibicijo (umirjanje, upočasnitev) živčnega sistema.

Nekatere aminokisline, npr. glicin, imajo številne zdravilne učinke. Za te lastnosti so odgovorne njihove fizikalne lastnosti.

Pri živalih želatina (oblika kolagena) sestavlja približno 50% beljakovin. Bolj aktivna tkiva, kot so možgani, mišice in jetra, vsebujejo manjši odstotek želatine. 35% vseh beljakovin v želatini predstavlja aminokislina glicin, 11% alanin in 21% prolin ter hidroksiprolin.

V industrijskih družbah je poraba želatine upadla sorazmerno s porastom porabe živil, ki vsebujejo velik delež antimetaboličnih aminokislin, še posebej triptofana in cisteina.

Številne degenerativne in vnetne bolezni se lahko pozdravijo z uporabo želatine.

 

Prehranske intolerance – gluten/gliadin

Gluten (oz. natančneje gliadini, iz katerih je sestavljen) je en izmed najpogostejših povzročiteljev prehranskih intoleranc — različne ocene navajajo, da se nanj negativno odzove od 5 pa vse do 30 odstotkov ljudi. Je lepljiva beljakovina, ki naredi testo elastično.

Simptomi intolerance na gluten vključujejo prebavne motnje, bolečine v trebuhu, glavobole, migrene, depresijo, utrujenost in bolečine v sklepih, pogosto pa ga povezujejo tudi z avtoimunskimi boleznimi ščitnice. Skrajna oblika občutljivosti na gluten je celiakija, kjer gluten že v najmanjših količinah poškoduje sluznico prebavnega sistema.

 

Prehranske intolerance

Klasične prehranske alergije so dobro raziskane, prisotne pa so le pri majhnemu delu (nekaj odstotkih) prebivalstva. Pri alergiji gre za hiter odziv imunskega sistema na določeno beljakovino v hrani, ki jo prepozna kot vsiljivca, v reakciji pa so vpletena protitelesa IgE. Znaki so takojšnji in zelo očitni: kašelj, kihanje, dušenje, bruhanje, migrene, solzne oči, izpuščaji, zatekanje, srbečica, v skrajnem primeru pa anafilaktični šok, pri katerem je potrebna takojšnja medicinska pomoč. Klasične alergije se diagnosticirajo s kožnimi vbodnimi testi in laboratorijskimi krvnimi testi.

Manj poznane in v zdravstvu dostikrat še vedno obravnavane s precej odpora in nezaupanja (predvsem ker jih je precej težje ugotoviti in diagnosticirati) pa so prehranske intolerance. Označujejo »kakršnokoli negativno reakcijo na določeno hrano, ki se ne pokaže na testiranju za klasične alergije (testiranju za IgE protitelesa)«. Intolerance na hrano so precej bolj pogoste od klasičnih alergij (točnih ocen ni, gibljejo se med 5 in celo 90 odstotki). Tudi tu gre lahko za neprimeren odziv imunskega sistema, posredi pa je drugačen mehanizem kot pri tipični alergiji na hrano (vpletena so druga protitelesa). En primer takšne intolerance je celiakija, kjer pri občutljivih ljudeh zaužitje že zelo majhnih količin glutena povzroči, da protitelesa napadejo prebavno sluznico, ki je še dolgo po odstranitvi glutena iz prehrane »zglajena« in nezmožna absorbirati hranilne snovi.

Simptomi prehranske intolerance so ponavadi zakasnjeni (lahko se pojavijo do 48 ur po zaužitju hrane) ter neizraziti, zato se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Do reakcije na določeno hrano (ponavadi je to hrana, ki jo občutljiv posameznik zelo pogosto uživa) pride namreč tako pogosto, da je negativen učinek na telo stalno prisoten. Telo se poskuša prilagoditi – reakcije so manj izražene, človek pa se nanje tudi navadi, tako da je simptome težko prepoznati. Medtem ko se pri klasičnih alergijah negativna reakcija običajno pojavi že pri zaužitju zelo majhnih količin alergena, pa pri prehranski intoleranci simptome po navadi opazimo šele, ko zaužijemo večje količine problematičnih živil.

 

Uvod v alergije na hrano in prehranske intolerance

Vedno več znanstvenikov sumi, da je vzrok številnim boleznim civilizacije uživanje živil, na katera se človek v teku evolucije genetsko ni imel časa prilagoditi. Telo lahko reagira na beljakovine v teh živilih z neprimernim odzivom in številnimi simptomi. Nekatera t.i. »neolitična« hrana je za določene ljudi lahko tudi dobesedno neprebavljiva (npr. mlečni proizvodi, ki vsebujejo laktozo).

Večina ljudi (in to velja tako za zdravnike kot za paciente) pa gleda na hrano iz drugega zornega kota. Kot civilizirani prebivalci zmernega podnebja si lahko privoščimo, da imamo hrano za nekaj varnega in telesu koristnega. Tak pogled je del naše kulture, a če želimo razumeti intoleranco na hrano, moramo na stvari začeti gledati drugače. Večina predsodkov zdravstva glede prehranskih intoleranc temelji na ideji, da uravnotežena prehrana nikakor ne more biti slaba.