RSS

Uvod v alergije na hrano in prehranske intolerance

14 Apr

Vedno več znanstvenikov sumi, da je vzrok številnim boleznim civilizacije uživanje živil, na katera se človek v teku evolucije genetsko ni imel časa prilagoditi. Telo lahko reagira na beljakovine v teh živilih z neprimernim odzivom in številnimi simptomi. Nekatera t.i. »neolitična« hrana je za določene ljudi lahko tudi dobesedno neprebavljiva (npr. mlečni proizvodi, ki vsebujejo laktozo).

Večina ljudi (in to velja tako za zdravnike kot za paciente) pa gleda na hrano iz drugega zornega kota. Kot civilizirani prebivalci zmernega podnebja si lahko privoščimo, da imamo hrano za nekaj varnega in telesu koristnega. Tak pogled je del naše kulture, a če želimo razumeti intoleranco na hrano, moramo na stvari začeti gledati drugače. Večina predsodkov zdravstva glede prehranskih intoleranc temelji na ideji, da uravnotežena prehrana nikakor ne more biti slaba.

A v divjini večina »hrane« ne želi biti pojedene. Živali in rastline uporabljajo različne strategije, da bi se izognile postati del jedilnika. Živali večinoma lahko bežijo oziroma se napadalcu fizično uprejo, rastline pa te možnosti nimajo. Del njihove obrambe so trni in drugi podobni izrastki, še precej bolj pomembno od tega pa je očem nevidno »kemično orožje«, ki ga najdemo v rastlinskih tkivih. Rastline se pri tem poslužujejo različnih taktik: nekatere imajo preprosto slab, npr. grenak okus, spet druge povzročijo bruhanje in drisko. Nekatere oponašajo hormone insektov ali sesalcev in povzročajo motnje v rasti in presnovi. Izjema so sadje in oreščki, za katere bi lahko rekli, da si »želijo biti pojedeni«, saj se semena določenih rastlin le na tak način lahko razširijo tudi izven bližnje okolice.

Rastlinojedci so se tekom evolucije prilagajali na strupene snovi v rastlinah. Določene strupene snovi zdaj dovolj učinkovito presnavljajo oziroma razstrupljajo, tako da se z njimi lahko prehranjujejo brez negativnih vplivov na zdravje. Vsejedci pa so drugačni – žival, ki poje, karkoli je na dosegu, veliko tvega, vendar tudi veliko pridobi. To ji omogoči, da se lahko prehranjuje s številnimi vrstami hrane, obenem pa ji onemogoči, da bi se popolnoma prilagodila na specifične toksine v različnih živilih. Vsejedci so na primer podgane, ki so ravno zaradi zgoraj omenjenega zelo odporne in jih je težko zastrupiti. Ko podgana naleti na nov vir hrane, je izjemno previdna – najprej poskusi majhen košček, potem počaka par dni. Če je vse v redu, se vrne in poje preostalo.

Včasih se je tudi človek prehranjeval na podoben način. Do približno 10000 let nazaj, ko je prenehal biti lovec in nabiralec, je bil njegov jedilnik sestavljen iz divjih rastlin in živali. Podobno kot podgane se je tudi človek novim živilom približal zelo previdno. Opremljen je bil tudi z močnim razstrupljevalnim sistemom — jetri in encimi, ki jih le-ta proizvajajo. Tak sistem potrebuje vsak vsejed.

Dandanes smo še vedno vsejedi, a se ne zanašamo več le na divjo hrano. Kmetijstvo je za vedno spremenilo naš način prehranjevanja in pogled na hrano. Tu je z vidika alergij pomembno, da je v naši prehrani morda kar nekaj kemičnih snovi, na katere se človeško telo še ni uspelo prilagoditi. Preveliko uživanje takšnih živil ima lahko tudi negativne posledice.

En izmed mitov je tudi, da hrana, ki jo jemo že tisoče let, ne more biti škodljiva, saj bi to morali opaziti že prej. Izkušnje pa kažejo ravno obratno – ljudje smo precej slabi pri zapažanju kroničnih, manj opaznih učinkov hrane na naše zdravje; podobno kot podgana počaka le en dan, da vidi, ali ji določena hrana škodi, smo tudi ljudje programirani tako, da opazimo le takojšnje učinke.

Morda ena najboljših ilustracij tega primera je dejstvo, da so celiakijo odkrili šele v 1940-ih letih. In kako je prišlo do tega odkritja? Na Nizozemskem so ob koncu druge svetovne vojne utrpeli hudo pomanjkanje hrane, med drugim pa je zmanjkalo tudi pšenice. Neki zdravnik je opazil, da so nekateri njegovi pacienti čudežno ozdraveli. Do malo drugačnega primera je prišlo na otočju Guam, kjer so otočani v prehrani tradicionalno uporabljali semena palme sago. Demenca je bila na tem otočju že takrat pogosta, a ni bolezni nihče povezal s hrano. V 1950-ih pa se je pričela epidemija demence, ki se nadaljuje še danes. Raziskovalci so odkrili, da se je pričela v letih, ko je bilo otočje okupirano s strani Japonske in so ljudje utrpeli veliko pomanjkanje hrane – palma sago je takrat zanje postala poglaviten vir hrane. Kasneje je bilo dokazano, da kemična snov v semenih palme povzroča degeneracijo živčnega sistema, vključno z možgani. Tretji primer je Kitajska, kjer so v neki provinci statistike o raku poročale o nenavadno visoki stopnji raka na požiralniku. Izkazalo se je, da je razlog lokalni običaj – zelenjavo so vlagali v velike sode, kjer so jo pustili fermentirati več mesecev. Debela plast plesni, ki se je nabrala na vrhu, je proizvajala rakotvorne snovi, ki so se izcejale v zelenjavo. Kljub temu, da so plesen pred zaužitjem odstranili, so v hrani še vedno ostale nezanemarljive količine rakotvornih snovi.

Omeniti pa moramo še en, zelo pogost vzrok prehranskim intolerancam in alergijam na hrano – dandanes pri marsikaterem človeku sistem razstrupljanja in imunski sistem ne delujeta optimalno. Nekateri ljudje so občutljivi že na najmanjše količine snovi, ki jih večina drugih zaužije brez težav. O tem več v prihodnjih objavah.

Preberite tudi: 

 
Komentiraj

Posted by na 14/04/2012 in Medicina, Prehrana

 

Značke: , , , , , , , , , , , , , ,

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: