Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 2. del

Vojna proti drogam ne obstaja, obstaja samo vojna proti zasvojencem. – Dr. Gabor Maté

Veliko vašega raziskovanja in pisanja gre v smer t.i. varnih injekcij, ki jih zdaj pričenjamo preizkušati. Kritiki pravijo, da bo to uporabo mamil le še povečalo, da bo postala nekaj vsakdanjega, ljudje se tako nikoli ne bodo odvadili mamil, dovoljevali jim bomo, da bodo še naprej zasvojeni… Kako se odzivate na takšne kritike?

Dr. Gabor Maté: Kot prvo, ljudem ne moremo “dovoliti, da so zasvojeni”. Oni bodo ostali zasvojenci, če bodo sami tako hoteli, ne glede na to, kaj naredimo. Vprašanje je, ali jim bomo pomagali zmanjšati negativne posledice zasvojenosti, z drugimi besedami, ali bodo morali ti ljudje uporabljati okužene igle in naokoli prenašati AIDS in hepatitis, ali jim bomo omogočili uporabo čistih igel? Ali jim bomo nudili pomoč, ali jih bomo pustili umreti, če bodo vzeli prevelik odmerek? Ko npr. deloholik, direktor nekega podjetja, doživi srčni napad, nihče niti pomisli ne, da mu ne bi nudili operacije, ker bo le-ta le spodbujala njegovo zasvojenost z delom. Nihče ne pomisli, da dolgoletnemu kadilcu ne bi nudili zdravil za omilitev posledic kajenja, da bo lahko lažje in bolje živel. Nihče ne bi bolniku z diabetesom, ki je zbolel, ker je preveč jedel in se premalo gibal, preprečil dostop do inzulina. Zakaj se prepiramo, zakaj mora biti to sploh vprašanje? V medicini je najpomembnejše ravno zmanjševanje nevarnosti. Večina bolezni je kroničnih in večinoma samo milimo posledice. Varne injekcije so le majhen korak, ne bodo ozdravile zasvojenosti, to niti ni njihov namen, njihov namen je zmanjševanje nevarnosti. Pomembno pa je tudi, da imajo tu ljudje prvič v življenju občutek, da jih zdravstveni sistem razume. V ustanovi, kjer delam, zdravstveno osebje z zasvojenci govori brez predsodkov, sočustvujoče, in to je prvi korak za premik na pot do ozdravitve.

Vidim, kako bi to lahko koristilo zasvojencem. Obstajajo argumenti, kako bi to lahko koristilo tudi javnemu zdravstvu?

GM: Seveda, to bi pomenilo, da bi si manj zasvojencev drogo vbrizgavalo na cestah, manj ljudi bi se predoziralo na cestah, bilo bi manj bolezni, katerih zdravljenje nas bo v prihodnosti stalo ogromno denarja… So samo pozitivne strani, slabih strani ni. Opozicija varnim injekcijam ne temelji na znanosti ali logiki, temelji izključno na fundamentalističnem moralnem prepričanju, da je zasvojenost z drogami slaba, da druge zasvojenosti so v redu, ta pa je moralno nesprejemljiva. To je predsodek.

V knjigi pišete, da je t.i. “vojna proti drogam” brezplodna.

GM: Ta vojna poteka že več desetletij, rezultatov pa ne vidimo. Še huje, kamorkoli pogledamo, vidimo poslabšanje problema. In ZDA, ki v mednarodnem smislu to vojno vodijo in ki svoja prepričanja precej brutalno vsiljujejo drugim državam, so, kar se tiče zasvojenosti, najhujše. ZDA predstavljajo le 5% svetovne populacije, medtem ko je tam kar 25% svetovne populacije zapornikov. To se pravi, da je na vsakih 100 živečih Američanov več kot en zapornik. To je precej nezavidljiva statistika. Večina teh ljudi je v zaporih zaradi stvari, povezanih z drogo. Tak grozen problem s kriminalom ustvarjamo, ker smo droge prepovedali.

 

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del

Za pogumnejšega štejem tistega, ki je premagal svoja poželenja, kot tistega, ki je premagal svoje nasprotnike; kajti najtežja zmaga je zmaga nad samim seboj. – Aristotle

Kako se vaš pogled na zasvojenost razlikuje od pogledov večine?

Dr. Gabor Maté: Pri svojem pisanju se vedno poskušam osredotočiti na celotno sliko, problema nočem izolirati in nanj gledati kot na košček, izvzet iz celote. Tudi na zasvojenost ne gledam kot na problem sam zase, ampak kot na nekaj, kar nekaj pove o zasvojenčevem življenju in o naravi družbe, v kateri živimo. In tudi o tem, kako se v določenem okolju razvijamo. Torej, zanima me celotna slika.

Zadnje desetletje ste delali v zloglasnem East Endu v Vancouvru v Kanadi s hudimi zasvojenci s trdimi drogami, veliko njihovih zgodb ste opisali v svoji knjigi. Kako so ta doživetja vplivala na vaš pogled na zasvojenost in na vas kot na raziskovalca?

GM: Najprej, ko z zasvojenci delate dnevno, spoznate, da se zasvojenost ljudem pozna na obrazu. In ko govorijo o svojem življenju, razumete, da je zasvojenost v bistvu končna točka nekega procesa, ki se je začel s trpljenjem v zgodnjem otroštvu. Druga stvar pa je — če si iskren sam do sebe, vidiš, da pravzaprav nisi tako zelo drugačen. Jaz nisem zelo drugačen od ljudi, s katerimi delam. Morda sem imel več sreče, a vseeno je veliko osnovne dinamike, ki jo prepoznam in se z njo lahko poistovetim.

Nam lahko malo več poveste o tem? V vaši knjigi pišete o tem, da zasvojenost ni absolutna, ampak da gre za kontinuum. Na eni strani so zasvojenci s trdimi drogami, kaj pa še spada zraven?

GM: Moja definicija zasvojenosti je naslednja: zasvojenost je katerokoli vedenje, ki ima negativne posledice, a ga prizadeta oseba kljub temu vedno znova ponavlja. In če gledamo na vse skupaj s tega zornega kota, je v naši kulturi ogromno zasvojenosti. Če gledamo z vidika fiziologije možganov, oseba, zasvojena z nakupovanjem, in oseba, zasvojena z delom, poskušata doseči sproščanje istih kemičnih snovi v možganih, ki jih primanjkuje tudi zasvojencu s trdimi drogami. To pomeni, da gre v bistvu pri vseh zasvojenostih za enak proces zasvojenosti. Na eni strani je uživalec heroina in kokaina, na drugi strani pa se npr. kar 30% odraslih v Kanadi definira kot zasvojenih z delom. Kar pomeni, da se takrat, ko ne delajo, počutijo prazne in nesrečne, kar vodi v to, da se ne posvečajo dovolj svojim družinam ipd. In tudi temu je vzrok dvig adrenalina in dopamina, do katerega pride, kadar delajo.