RSS

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 2. del

08 Mar

Vojna proti drogam ne obstaja, obstaja samo vojna proti zasvojencem. – Dr. Gabor Maté

Veliko vašega raziskovanja in pisanja gre v smer t.i. varnih injekcij, ki jih zdaj pričenjamo preizkušati. Kritiki pravijo, da bo to uporabo mamil le še povečalo, da bo postala nekaj vsakdanjega, ljudje se tako nikoli ne bodo odvadili mamil, dovoljevali jim bomo, da bodo še naprej zasvojeni… Kako se odzivate na takšne kritike?

Dr. Gabor Maté: Kot prvo, ljudem ne moremo “dovoliti, da so zasvojeni”. Oni bodo ostali zasvojenci, če bodo sami tako hoteli, ne glede na to, kaj naredimo. Vprašanje je, ali jim bomo pomagali zmanjšati negativne posledice zasvojenosti, z drugimi besedami, ali bodo morali ti ljudje uporabljati okužene igle in naokoli prenašati AIDS in hepatitis, ali jim bomo omogočili uporabo čistih igel? Ali jim bomo nudili pomoč, ali jih bomo pustili umreti, če bodo vzeli prevelik odmerek? Ko npr. deloholik, direktor nekega podjetja, doživi srčni napad, nihče niti pomisli ne, da mu ne bi nudili operacije, ker bo le-ta le spodbujala njegovo zasvojenost z delom. Nihče ne pomisli, da dolgoletnemu kadilcu ne bi nudili zdravil za omilitev posledic kajenja, da bo lahko lažje in bolje živel. Nihče ne bi bolniku z diabetesom, ki je zbolel, ker je preveč jedel in se premalo gibal, preprečil dostop do inzulina. Zakaj se prepiramo, zakaj mora biti to sploh vprašanje? V medicini je najpomembnejše ravno zmanjševanje nevarnosti. Večina bolezni je kroničnih in večinoma samo milimo posledice. Varne injekcije so le majhen korak, ne bodo ozdravile zasvojenosti, to niti ni njihov namen, njihov namen je zmanjševanje nevarnosti. Pomembno pa je tudi, da imajo tu ljudje prvič v življenju občutek, da jih zdravstveni sistem razume. V ustanovi, kjer delam, zdravstveno osebje z zasvojenci govori brez predsodkov, sočustvujoče, in to je prvi korak za premik na pot do ozdravitve.

Vidim, kako bi to lahko koristilo zasvojencem. Obstajajo argumenti, kako bi to lahko koristilo tudi javnemu zdravstvu?

GM: Seveda, to bi pomenilo, da bi si manj zasvojencev drogo vbrizgavalo na cestah, manj ljudi bi se predoziralo na cestah, bilo bi manj bolezni, katerih zdravljenje nas bo v prihodnosti stalo ogromno denarja… So samo pozitivne strani, slabih strani ni. Opozicija varnim injekcijam ne temelji na znanosti ali logiki, temelji izključno na fundamentalističnem moralnem prepričanju, da je zasvojenost z drogami slaba, da druge zasvojenosti so v redu, ta pa je moralno nesprejemljiva. To je predsodek.

V knjigi pišete, da je t.i. “vojna proti drogam” brezplodna.

GM: Ta vojna poteka že več desetletij, rezultatov pa ne vidimo. Še huje, kamorkoli pogledamo, vidimo poslabšanje problema. In ZDA, ki v mednarodnem smislu to vojno vodijo in ki svoja prepričanja precej brutalno vsiljujejo drugim državam, so, kar se tiče zasvojenosti, najhujše. ZDA predstavljajo le 5% svetovne populacije, medtem ko je tam kar 25% svetovne populacije zapornikov. To se pravi, da je na vsakih 100 živečih Američanov več kot en zapornik. To je precej nezavidljiva statistika. Večina teh ljudi je v zaporih zaradi stvari, povezanih z drogo. Tak grozen problem s kriminalom ustvarjamo, ker smo droge prepovedali.

To vas je pripeljalo do zaključka, da bi bilo mamila bolje legalizirati, namesto da porabimo toliko denarja za zaviranje kriminala.

GM: No, ne legalizirati, ampak dekriminalizirati. Legalizacija bi pomenila takšno situacijo, kot jo imamo zdaj s tobakom, kjer določeni ljudje profitirajo na račun 5 milijonov smrti letno. Tega si seveda ne bi želeli. Govorim o dekriminalizaciji, to se pravi, da mamil za osebno uporabo ne bi bilo nelegalno posedovati. In da bi bile droge ljudem dostopne pod zdravniškim nadzorom.

Celo nevarne droge, kot je metamfetamin?

GM: Tu pridemo do precej detaljov, o katerih zdajle nimava časa govoriti. Uporabo metamfetamina bi lahko precej bolje nadzirali, kot jo zdaj. A tudi v tem primeru moram reči, da bi rajši videl, da imajo ljudje na razpolago prečiščen metamfetamin kot pa strupene zvarke, ki si jih vbrizgavajo na cestah. A zasvojenosti z metamfetaminom bi se lahko po mojem precej hitro znebili z bolj premišljenimi načini zdravljenja, mislim, da ni tako velik problem. Gotovo pa bi bilo dobro dekriminalizirati kokain in heroin. To bi nam omogočilo, da ljudi spravimo na varen prostor, kjer bi imeli veliko več možnosti za opustitev zasvojenosti. Če hočemo, da se ljudje odvadijo jemanja mamil, jim moramo v prvi vrsti nuditi okolje, ki je čim manj stresno. Znanost je enotnega mnenja, da je zmanjševanje stresa tu najpomembnejši faktor.

Pa smo spet pri možganih…

GM: Seveda. Ko imajo ljudje v telesu visoke koncentracije kortizola (kortizol je stresni hormon), bodo z veliko večjo verjetnostjo posegli po mamilih, saj bodo na ta način poskušali zmanjšati stres. In ko neko populacijo ljudi obsojate, jih marginalizirate in obtožite kriminala, jih s tem postavite v stresno situacijo. V tem primeru nikakor ne morete pričakovati, da boste spreobrnili veliko ljudi. V knjigi povem tudi zgodbo o svojem pacientu, ki mi je povedal, da na dan porabi za 100 dolarjev kokaina. Tu se pojavi problem, kako vsak dan priti do 100 dolarjev. Rešitev je kraja, a ukrasti ne moreš samo stvari za 100 dolarjev, ker jih ne moreš za toliko prodati, ukrasti moraš desetkrat več. Tako ta pacient dnevno pokrade robo v vrednosti 1,000 dolarjev. To v enem mesecu pomeni 30,000 dolarjev, letno pa 360,000 dolarjev — in tu govorimo samo o eni osebi! Zakaj ne bi tega denarja raje prihranili in ga vložili v humane programe?

In kako bi tak sistem izgledal?

GM: Podobno kot klinike za odvajanje od heroina, ki so jih že imeli v Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah, npr. Švici.

Bi to lahko kakorkoli vodilo do večje porabe mamil, bi lahko spodbujalo zasvojenosti?

GM: Ne, dokazi kažejo ravno nasprotno. Prenos AIDS-a se zmanjša, kriminala in brezposelnosti je manj. Na Nizozemskem, kjer je marihuana legalna, imajo precej manj problema s tem kot pa v ZDA, kjer so zakoni proti marihuani zelo strogi. Popolnoma vsi dokazi, ki jih imamo, kažejo v plus dekriminalizacije in administracije mamil pod nadzorom.

Verjetno en najbolj uspešnih programov za odvajanje od zasvojenosti so anonimni alkoholiki. Oni pravijo: “Prvi korak pri reševanju problema je zavedanje in želja po spremembi.” To mi da misliti, da je pri odvajanju vseeno določen del, ki je v rokah zasvojencev. Se strinjate s tem?

GM: Popolnoma se strinjam. Obstaja določeno ravnotežje med avtomatskimi procesi in kapaciteto možganov, da se samostojno odločajo. Kar se moramo tu vprašati, je, kaj bo pomagalo posamezniku pri tem, da se bo lažje samostojno odločal. In več skrbi in pozornosti, ki jo tem ljudem namenimo, bolj zvečamo njihovo sposobnost odgovornega odločanja v smeri ozdravitve.

Zakaj se nekdo ozdravi, nekdo drug pa ne?

GM: Na to je težko odgovoriti. Gotovo nima nič z negativnimi posledicami, t.i. “doseganjem dna”. Ker kar je dno za neko osebo, ni dno za nekoga drugega. Nekateri moji pacienti še niso dosegli dna, pa imajo AIDS, številna vnetja, abscese v možganih, abscese v hrbtenjači, vnetja sklepov, šli so skozi smrti prijateljev, izgubo družine in službe, so marginalizirani, degradirani… a drogirajo se še vedno. Bodo ti ljudje sploh kdaj dosegli dno?

Vaši pacienti si ne priznajo, da je z njimi nekaj narobe, da imajo neozdravljivo bolezen. Kako vidijo sami sebe in svojo zasvojenost?

GM: Ti ljudje se sami sebe globoko sramujejo. In čeprav bodo rekli, da le tako lahko pozabijo, pobegnejo stran od stvari, na katere nočejo niti pomisliti – in njihove zgodbe so dejansko grozljive – pa se večinoma krivijo. Mislijo, da so slabi ljudje, izgube.

Torej se vidijo podobno, kot jih vidi družba? 

GM: Ko nekdo zlorabi otroka, možgani tega otroka sklenejo, da mora biti z njimi nekaj zelo narobe, če ne se jim kaj takšnega ne bi zgodilo. Kar se še zgodi, je to, da se ti ljudje čustveno zaprejo, postanejo mrtvi, saj se na ta način poskušajo zaščititi. Govorimo torej o ljudeh, ki so čustveno prizadeti in ki se globoko sramujejo svojega lastnega obstoja. In ko te ljudi obsojamo, samo še prilivamo na ogenj.

Ena izmed vaših bolj šokantnih izjav je to, da pri svojih pacientih večinoma samo blažite posledice. Da je upanje na ozdravitev zelo zelo majhno. 

GM: Statistike pravijo, da se ozdravi le 1, 2 ali 3% mojih pacientov. Večina jih umre, preden dosežejo 50 let, zaradi neštetih bolezni, ki so posledica predoziranja.

In mi kot družba moramo s tem živeti?

GM: Ne, saj delamo v tej smeri. Tako je ta trenutek. Lahko si predstavljam družbo, ki bi bila precej bolj skrbna in sočustvujoča, kjer bi se sredstva, ki se zdaj porabijo za brezplodno in škodljivo vojno proti drogam… mimogrede, vojna proti drogam ne obstaja, obstaja samo vojna proti zasvojencem, ne moremo voditi vojne proti neživim stvarem. In ljudje, proti katerim vodimo vojno, so ravno tisti, ki so bili najbolj zlorabljeni. Ljudi kaznujemo, ker so bili zlorabljeni v otroštvu. Policaj, ki poskuša rešiti in sočustvuje z otrokom, ki je bil zlorabljen, bo 20 let kasneje tega istega človeka pretepel in ga vklenil, saj je zdaj ta človek uporabnik in preprodajalec mamil. Ta sistem bi lahko naredili precej bolj poceni in tak, da bi ljudem dejansko pomagal, v trenutnih razmerah pa zanje ni upanja.

Kaj pa ljudje z manj nevarnimi zasvojenostmi? Kakšen nasvet bi dali gledalcem glede današnje teme?

GM: Oseba, ki je tako kot jaz uspešna, ima status, a ima nagnjenje k zasvojenosti, ki na nek način negativno vpliva na njegovo življenje, mora v določeni točki dojeti, da vse skupaj ni vredno. Sicer dobim neko zadovoljstvo od dela, od tega, da sem stalno zaposlen, da me ljudje potrebujejo, a kakšen je končen rezultat? Izguba samega sebe, notranjega miru, izguba stika z družino, uničevanje razmerja, ki ga imam z ženo že 38 let. In to, da je moj ego, ki hoče vse to imeti, v resnici brez moči. Priti moramo do te točke, ko si rečemo, da smo brez moči, in dati prednost delu nas, ki hoče več človečnosti, miru, zbranosti in povezanosti. O tem, kako priti do tega, pišem v svojih knjigah. Moramo pa tudi dojeti, da vrednote, ki nam jih današnja družba vsiljuje, to se pravi imeti in doseči čim več, se uveljaviti pred drugimi… da te vrednote ne bodo nikoli zmožne zadostiti potrebam človeške duše po povezanosti in dati pomena življenju.

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del
Dr. Gabor Maté – In the Realm of Hungry Ghosts: Close Encounters with Addiction (Amazon)

Vir:

 
1 komentar

Posted by na 08/03/2012 in Zasvojenost

 

Značke: , , , , , , , , , , ,

One response to “Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 2. del

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: