RSS

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del

08 Mar

Za pogumnejšega štejem tistega, ki je premagal svoja poželenja, kot tistega, ki je premagal svoje nasprotnike; kajti najtežja zmaga je zmaga nad samim seboj. – Aristotle

Kako se vaš pogled na zasvojenost razlikuje od pogledov večine?

Dr. Gabor Maté: Pri svojem pisanju se vedno poskušam osredotočiti na celotno sliko, problema nočem izolirati in nanj gledati kot na košček, izvzet iz celote. Tudi na zasvojenost ne gledam kot na problem sam zase, ampak kot na nekaj, kar nekaj pove o zasvojenčevem življenju in o naravi družbe, v kateri živimo. In tudi o tem, kako se v določenem okolju razvijamo. Torej, zanima me celotna slika.

Zadnje desetletje ste delali v zloglasnem East Endu v Vancouvru v Kanadi s hudimi zasvojenci s trdimi drogami, veliko njihovih zgodb ste opisali v svoji knjigi. Kako so ta doživetja vplivala na vaš pogled na zasvojenost in na vas kot na raziskovalca?

GM: Najprej, ko z zasvojenci delate dnevno, spoznate, da se zasvojenost ljudem pozna na obrazu. In ko govorijo o svojem življenju, razumete, da je zasvojenost v bistvu končna točka nekega procesa, ki se je začel s trpljenjem v zgodnjem otroštvu. Druga stvar pa je — če si iskren sam do sebe, vidiš, da pravzaprav nisi tako zelo drugačen. Jaz nisem zelo drugačen od ljudi, s katerimi delam. Morda sem imel več sreče, a vseeno je veliko osnovne dinamike, ki jo prepoznam in se z njo lahko poistovetim.

Nam lahko malo več poveste o tem? V vaši knjigi pišete o tem, da zasvojenost ni absolutna, ampak da gre za kontinuum. Na eni strani so zasvojenci s trdimi drogami, kaj pa še spada zraven?

GM: Moja definicija zasvojenosti je naslednja: zasvojenost je katerokoli vedenje, ki ima negativne posledice, a ga prizadeta oseba kljub temu vedno znova ponavlja. In če gledamo na vse skupaj s tega zornega kota, je v naši kulturi ogromno zasvojenosti. Če gledamo z vidika fiziologije možganov, oseba, zasvojena z nakupovanjem, in oseba, zasvojena z delom, poskušata doseči sproščanje istih kemičnih snovi v možganih, ki jih primanjkuje tudi zasvojencu s trdimi drogami. To pomeni, da gre v bistvu pri vseh zasvojenostih za enak proces zasvojenosti. Na eni strani je uživalec heroina in kokaina, na drugi strani pa se npr. kar 30% odraslih v Kanadi definira kot zasvojenih z delom. Kar pomeni, da se takrat, ko ne delajo, počutijo prazne in nesrečne, kar vodi v to, da se ne posvečajo dovolj svojim družinam ipd. In tudi temu je vzrok dvig adrenalina in dopamina, do katerega pride, kadar delajo.

Vaše knjige so pogosto tudi samoizpovedne. V tej govorite tudi o svoji izkušnji s kompulzivnim vedenjem, v vašem primeru je bila to zasvojenost z nakupovanjem CD-jev s klasično glasbo. To zveni precej nenevarno.

GM: Ja, v primerjavi z zasvojenostmi mojih pacientov, ki umirajo zaradi AIDS-a, hepatitisa C in prevelikih odmerkov, je dejansko nenevarno. Moje zasvojenosti z delom in nakupovanjem v primerjavi z njihovimi skoraj ne opazimo. A medtem ko so razlike očitne, so podobnosti tiste, ki so najbolj zanimive. Govorim o kompulziji, ko moraš nekaj imeti takoj. Jaz sem v trenutku pustil vse in tekel v trgovino po nek določen CD. Ignoriral sem paciente. Enkrat sem v enem tednu zapravil 8000 dolarjev, ne ker bi se zavestno odločil, da bom to naredil, ampak ker me je neprestano gnalo nazaj v trgovino, mislil sem si, “samo še en CD kupim, pa bo dovolj.” Ena izmed negativnih posledic je bila tudi to, da sem lagal svoji ženi. Zasvojenost skoraj avtomatično za seboj potegne sramovanje in posledično neiskrenost. Poleg tega sem zanemarjal svoje otroke. Kako mislite, da se otrok počuti, ko je njegov oče fizično ob njem, razmišlja pa samo o svojem naslednjem nakupu?

Vsi se zavedamo, da druge zasvojenosti tudi obstajajo, a zasvojenost s trdimi drogami je v naši družbi precej bolj stigmatizirana od ostalih. Zakaj je temu tako?

GM: Mislim, da gre tu za veliko sprenevedanje. Tobačni dim na globalni ravni pobije 5,5 milijonov ljudi letno, z drugimi besedami, popolnoma legalna in celo oglaševana aktivnost letno pobije enako število ljudi, kot jih je bilo pobitih v genocidu med drugo svetovno vojno. Zakaj smo se torej odločili, da je heroin bolj nevarna substanca od tobaka, da o alkoholu sploh ne govorim… pojma nimam. Mislim, da živimo v kulturi, ki je izjemno zasvojena z vsemi sortami stvarmi in zato ne maramo gledati ekstrema zasvojenosti, kar so uživalci trdih drog, zato jih obsojamo in odrivamo na rob.

In vi ste mnenja, da to še dodatno pripomore k problemu zasvojencev?

GM: Le kaj smo naredili s prohibicijo, razen tega, da smo ustvarili mafijo in kriminal? Negativne posledice uživanja mamil izvirajo pretežno iz tega, da so mamila ilegalna, in ne iz same narave aktivnosti.

Obstaja gen za zasvojenost?

GM: Znanost tega še ni dokazala. Nihče še ni našel specifičnega gena za zasvojenost s čemerkoli. Čeprav gotovo obstaja določena predispozicija k nekaterim lastnostim, ki lahko vodijo k zasvojenosti, se geni večinoma vklapljajo in izklapljajo pod vplivom okolja (epigenetika). Če bi npr. na mizo, ki je tu pred nama, posejal seme pšenice, seveda iz njega ne bi nič zraslo. Tu na tej mizi namreč ni pogojev, ki bi aktivirali gene za rast. Enako velja za nas ljudi. Razvoj možganov poteka pod vplivom okolja in to se prične že v maternici — če so živalske ali človeške matere med nosečnostjo pod stresom, bodo njihovi potomci, ko bodo odrasli, bolj nagnjeni k zasvojenostim. Da niti ne omenjam dejstva, da je bila velika večina uživalcev mamil v otroštvu zlorabljena.

V svojem pisanju večkrat poudarite, da je zgodnje otroštvo izjemno pomembno obdobje. In da v primeru zasvojenosti to, kar se dogaja v zgodnjem otroštvu, lahko vodi do predispozicije. Razložite to.

GM: V Kaliforniji so izvedli raziskavo, v kateri so opazovali 17,000 odraslih. V tej populaciji so iskali t.i. “slabe izkušnje v otroštvu” (ang. adverse childhood experiences), npr. zlorabo v družini, če so otroka tepli ali spolno zlorabljali, če je en starš tepel drugega, zasvojenost v družini… Ugotovili so, da se je pri otrocih, ki so imeli šest slabih izkušenj v otroštvu, tveganje za zasvojenost povečalo za 4600% v primerjavi z otroci, ki slabih izkušenj niso imeli. Dogodki v zgodnjem otroštvu oblikujejo možgane…

Nevrološko se možgani razvijejo drugače, gledano v kontekstu vedenja?

GM: Absolutno, struktura možganov, kemične snovi v možganih, nevrotransmiterji in povezave se definirajo in oblikujejo glede na okolje. Če skenirate možgane žensk, ki so depresivne in so bile v otroštvu spolno zlorabljene, se le-ti razlikujejo od možganov žensk, ki so depresivne, a niso bile nikoli spolno zlorabljene. In mimogrede, nimam niti ene pacientke, ki v otroštvu ni bila spolno zlorabljena. Niti ene, nisem je še srečal. In to popolnoma sovpada s statistikami. Torej, izkušnje v zgodnjem življenju močno preoblikujejo možgane in ustvarijo dosmrtno čustveno bolečino, ki jo droga v bistvu blaži. Jaz se ne sprašujem, zakaj zasvojenost, ampak se sprašujem, zakaj bolečina.

Vi tudi trdite, da zasvojenci nimajo dosti izbire, da gre pri njih za preživetje.

GM: Ja, nimajo kaj dosti izbire. Problem pri zasvojenosti ni močna volja, ampak to, da možgani zasvojencev preprosto ne morejo reči ne drogam. Počutijo se slabo, so pod stresom in želja oziroma potreba po samozdravljenju z mamili je tako zelo močna… in ko takšen otrok (po navadi se zasvojenost prične v najstniških letih) prvič poskusi drogo, se počuti izjemno, je zbran, miren, kot še ni bil nikoli prej v življenju. In v tem trenutku jih ima zasvojenost pod kontrolo. To so ljudje s predispozicijo k zasvojenosti.

Zasvojenost se pojavlja v družinah in celo v skupnostih. Kako si to razlagate?

GM: Tu v Kanadi imamo zelo tragičen primer s First Nation (op.pr. — kanadski Aborigini) populacijami. Zasvojujoče substance so bile tem ljudem na voljo že pred prihodom belcev. Imeli so alkohol, pejote in tobak, a problema z zasvojenostjo kljub temu ni bilo. Če bi bila zasvojenost genetska, bi ti ljudje morali biti že prej zasvojeni. A če ljudi travmatiziramo, jim odvzamemo svobodo, pomen, čast in sredstva za preživetje, uničimo skupnosti… in če se to ponavlja skozi generacije, postane potreba po blaženju trpljenja v te skupnosti “vgrajena”. Travma se prenaša skozi generacije, saj se način vzgoje otrok ne prenaša genetsko, ampak biološko, sociološko in vedenjsko iz staršev na potomce. Posledica je dejstvo, da je 50-60% kanadskih zapornikov aboriginskega porekla, čeprav predstavljajo le 2-3% celotne kanadske populacije. Prav tako je 30% mojih pacientov aboriginskega porekla. In razlog za to ni nikakršna genetska predispozicija, vzrok je to, kar se jim je zgodilo.

V knjigi pišete tudi o tem, da droge same po sebi ne zasvajajo, da je problem v osebnosti s predispozicijo k zasvojenosti.

GM: Mamila sama po sebi ne zasvojijo ljudi, ki nimajo predispozicije. Vzemimo za primer morfij, ki ga v medicini uporabljamo za blaženje hudih bolečin — večina ljudi z njim ne postane zasvojena, tudi če uporabimo zelo visoke odmerke. Ko bolečina mine, bodo morfij prenehali jemati. Zelo majhen odstotek pa bo postal zasvojen, in to so ljudje s predispozicijo. Primer, ki ga rad povem, so ameriški vojni veterani, ki so se vrnili iz Vietnama. 20% jih je prišlo nazaj zasvojenih s heroinom. Že čez nekaj let jih je bilo zasvojenih samo še 1%. Torej, če bi bila droga sama po sebi zasvojujoča, bi ti ljudje morali ostati zasvojenci. Pa niso. Ko je bil stres vojne za njimi, so ostali zasvojeni le še tisti, ki so bili najbolj podvrženi zasvojenosti.

Uporabljate tudi dobro analogijo z zasvojenostjo z igranjem na srečo.

GM: Ja, nihče ne trdi npr., da komplet kart povzroča zasvojenost z igranjem na srečo. Ali da hrana povzroča zasvojenost s hrano. Ali da dostopnost odprtih trgovin povzroča zasvojenost z nakupovanjem. To pomeni, da predispozicija mora obstajati. In vzrok le-tej je stres v zgodnjem otroštvu.

Vi torej trdite, da zasvojenost ni v naših genih, je pa v naši biologiji?

GM: Res je. Biologije ne smemo enačiti z geni. V primeru živali ali rastline ljudje to z lahkoto dojamemo. Vsi vemo, da je to, kako bomo ravnali s pasjim mladičem, izjemnega pomena za to, v kakšnega psa bo zrasel. Drug primer: če bi imeli rastlino na vrtu, ki slabo raste, gotovo ne bi kričali nanjo, naj zavraga že enkrat zraste, kajne? Vprašali bi se, kaj je narobe s pogoji za rast te rastline. Pri ljudeh pa kar nekako mislimo, da ti pogoji niso tako zelo pomembni, da je vse genetsko določeno. Mislim, da gre tudi tu za sprenevedanje. Lažje je misliti, da ni pomembno, kako vzgajamo otroke, kako podpiramo starše, kako skrbimo za manjšine, kakšne možnosti nudimo ljudem…

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 2. del
Dr. Gabor Maté – In the Realm of Hungry Ghosts: Close Encounters with Addiction (Amazon)

Vir:

 
1 komentar

Posted by na 08/03/2012 in Zasvojenost

 

Značke: , , , , , , , , , , ,

One response to “Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: