Preprosta hrana: praktičnost

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Nekaterim ljudjem se zdi zniževanje prehranske nagrade pretežko oz. neizvedljivo. Zato bom tu opisal svoje poglede na praktičnost takšnega načina prehranjevanja in dodal nekaj svojih razmišljanj o nagradi v modernem svetu.

Poleg tega, da je podprta s strani znanstvene literature, je ideja, da povečana prehranska nagrada pripomore k nabiranju odvečne telesne teže, zelo intuitivna. Ljudje okoli vas ne bodo čudno gledali, če jim jo boste omenili. Če pogledamo prehrano zdravih predindustrijskih kultur, lahko vidimo, da čeprav je nekatera njihova hrana zelo okusna, njihova prehrana skoraj brez izjeme temelji na enem ali par preprostih živilih, kot so taro, sladek krompir, riž, mleko, meso ali oreščki. Ta živila po navadi predstavljajo večino njihovega obroka, postrežejo se brez začimb, včasih pa jih spremljajo manjše količine druge, bolj okusne hrane. Bogati posamezniki, ki so imeli skozi zgodovino dostop do okusne hrane, so bili pogosto debeli. Nikjer pa do ne dolgo nazaj niso imeli na voljo komercialno predelane hrane, profesionalno oblikovane in industrijsko proizvedene tako, da maksimizira konsistenco okusa in prehransko nagrado.

 

Odvajanje od zasvojenosti in povišana telesna teža

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Komentator na mojem blogu, ki že več kot 30 let dela v zdravstvu, je omenil nekaj zanimivega, za kar menim, da je zelo pomembno pri diskusiji o prehranski nagradi:

Ljudje, ki se odvajajo od mamil, se pogosto zredijo in neredko postanejo celo izjemno debeli.

To se je nanašalo na vprašanje, o katerem smo se pogovarjali v komentarjih: lahko na debelost vpliva tudi stimuliranje nagradnih poti s stimulusi, ki niso hrana?

Znano je, da kajenje cigaret ter jemanje kokaina in nekaterih drugih mamil lahko zavre apetit in prepreči nabiranje odvečne telesne maščobe. Omenjena mamila aktivirajo dopaminske nagradne centre in to je tudi razlog, da so zasvojujoča. Kokain na primer direktno zavre odstranjevanje dopamina iz sinaps (stikov nevronov), kar poveča zmožnost dopaminskega signaliziranja.

Številne raziskave so pokazale, da se ljudje, ki prenehajo kaditi, precej zredijo*. Morda najzanimivejša raziskava je pokazala, da so se prostovoljci v enem letu po prenehanju kajenja zredili v povprečju za 8,2 kg, 69% te teže pa so raziskovalci lahko pripisali povečanemu vnosu kalorij (1). Bazalni metabolizem je v povprečju ostal enak, kar ni v skladu z idejo, da je bila glavni vzrok za rejenje sprememba v “kurjenju” maščobe, medtem ko podpira idejo prehranske nagrade.

 

Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, VI. del

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Možganski centri za nagrado lahko vplivajo na točko ravnotežja telesne maščobe

Dopamin je nevrotransmiter (kemikalija, ki pošilja signale med nevroni), ki v naših možganih služi kot glavni posrednik nagrade in motivacije. Že desetletja je znano, da injekcije dopamina v možgane zmanjšajo količino zaužite hrane, in da je to zmanjšanje v glavnem posledica vpliva dopamina na hipotalamus (glavna regija, ki kontrolira telesno maščobo) (1). Nevroni, ki proizvajajo dopamin v centrih za nagrado, se stikajo z nevroni v hipotalamusu, ki regulirajo telesno maščobo (2). Pred kratkim sem naletel na članek raziskovalca po imenu dr. Hanno Pijl iz Univerze Leiden na Nizozemskem (3). Gre za zelo dober pregled dokazov, ki signaliziranje dopamina povezujejo z debelostjo preko njegovih učinkov na hipotalamus. Priporočam ga vsem znanstvenikom, ki bi želeli prebrati več o tem.

Povečano signaliziranje dopamina, še posebej preko receptorja D2, lahko zmanjša in v nekaterih primerih celo popolnoma ozdravi debelost pri glodalcih, zrejenih s pomočjo posebnih diet, sezonsko zrejenih živalih (veverice, hrčki ipd.) in predebelih ljudeh (4). A ne samo to, povečano signaliziranje dopamina lahko pospeši bazalni metabolizem in zmanjša metabolične abnormalnosti, povezane z debelostjo, še preden pride do izgube maščobnega tkiva. To pomeni, da imajo ti krogotoki neposredno kontrolo nad metabolizmom in posredno vplivajo na količino telesne maščobe (5). Velja pa tudi obratno –  ljudje, ki imajo genetsko ali z mamili povzročeno zmanjšano signaliziranje receptorjev D2, hitreje pridobivajo na teži (6,7).

 

Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, I. del

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Zanimiva najdba

Moje razmišljanje v tej smeri se je začelo s stavkom, ki sem ga prebral v članku o debelih podganah. Bral sem o tem, kako se podgane zredijo, če imajo na razpolago Ensure (blagovna znamka tekočega nadomestka obroka) z okusom čokolade, ko sem naletel na naslednje:

… ne podgane, nagnjene k debelosti, ne podgane, odporne na debelost, se ne bodo prenajedale, če imajo na voljo Ensure z okusom vanilije ali jagode.

Edina razlika med čokoladnim, vanilijevim in jagodnim Ensure-om je okus, a vseeno so se podgane, ki so imele na voljo čokoladni Ensure, prenajedale, se hitro zredile in postale metabolno bolne, medtem ko so podgane, ki so imele na voljo druge okuse Ensure-a, ohranile normalno težo in ostale zdrave. (1) Avtorji raziskave so zapisali, da je pri podganah okus hrane lahko odločilen za akumulacijo maščobnega tkiva.

 

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 2. del

Vojna proti drogam ne obstaja, obstaja samo vojna proti zasvojencem. – Dr. Gabor Maté

Veliko vašega raziskovanja in pisanja gre v smer t.i. varnih injekcij, ki jih zdaj pričenjamo preizkušati. Kritiki pravijo, da bo to uporabo mamil le še povečalo, da bo postala nekaj vsakdanjega, ljudje se tako nikoli ne bodo odvadili mamil, dovoljevali jim bomo, da bodo še naprej zasvojeni… Kako se odzivate na takšne kritike?

Dr. Gabor Maté: Kot prvo, ljudem ne moremo “dovoliti, da so zasvojeni”. Oni bodo ostali zasvojenci, če bodo sami tako hoteli, ne glede na to, kaj naredimo. Vprašanje je, ali jim bomo pomagali zmanjšati negativne posledice zasvojenosti, z drugimi besedami, ali bodo morali ti ljudje uporabljati okužene igle in naokoli prenašati AIDS in hepatitis, ali jim bomo omogočili uporabo čistih igel? Ali jim bomo nudili pomoč, ali jih bomo pustili umreti, če bodo vzeli prevelik odmerek? Ko npr. deloholik, direktor nekega podjetja, doživi srčni napad, nihče niti pomisli ne, da mu ne bi nudili operacije, ker bo le-ta le spodbujala njegovo zasvojenost z delom. Nihče ne pomisli, da dolgoletnemu kadilcu ne bi nudili zdravil za omilitev posledic kajenja, da bo lahko lažje in bolje živel. Nihče ne bi bolniku z diabetesom, ki je zbolel, ker je preveč jedel in se premalo gibal, preprečil dostop do inzulina. Zakaj se prepiramo, zakaj mora biti to sploh vprašanje? V medicini je najpomembnejše ravno zmanjševanje nevarnosti. Večina bolezni je kroničnih in večinoma samo milimo posledice. Varne injekcije so le majhen korak, ne bodo ozdravile zasvojenosti, to niti ni njihov namen, njihov namen je zmanjševanje nevarnosti. Pomembno pa je tudi, da imajo tu ljudje prvič v življenju občutek, da jih zdravstveni sistem razume. V ustanovi, kjer delam, zdravstveno osebje z zasvojenci govori brez predsodkov, sočustvujoče, in to je prvi korak za premik na pot do ozdravitve.

Vidim, kako bi to lahko koristilo zasvojencem. Obstajajo argumenti, kako bi to lahko koristilo tudi javnemu zdravstvu?

GM: Seveda, to bi pomenilo, da bi si manj zasvojencev drogo vbrizgavalo na cestah, manj ljudi bi se predoziralo na cestah, bilo bi manj bolezni, katerih zdravljenje nas bo v prihodnosti stalo ogromno denarja… So samo pozitivne strani, slabih strani ni. Opozicija varnim injekcijam ne temelji na znanosti ali logiki, temelji izključno na fundamentalističnem moralnem prepričanju, da je zasvojenost z drogami slaba, da druge zasvojenosti so v redu, ta pa je moralno nesprejemljiva. To je predsodek.

V knjigi pišete, da je t.i. “vojna proti drogam” brezplodna.

GM: Ta vojna poteka že več desetletij, rezultatov pa ne vidimo. Še huje, kamorkoli pogledamo, vidimo poslabšanje problema. In ZDA, ki v mednarodnem smislu to vojno vodijo in ki svoja prepričanja precej brutalno vsiljujejo drugim državam, so, kar se tiče zasvojenosti, najhujše. ZDA predstavljajo le 5% svetovne populacije, medtem ko je tam kar 25% svetovne populacije zapornikov. To se pravi, da je na vsakih 100 živečih Američanov več kot en zapornik. To je precej nezavidljiva statistika. Večina teh ljudi je v zaporih zaradi stvari, povezanih z drogo. Tak grozen problem s kriminalom ustvarjamo, ker smo droge prepovedali.

 

Dr. Gabor Maté o zasvojenosti – intervju, 1. del

Za pogumnejšega štejem tistega, ki je premagal svoja poželenja, kot tistega, ki je premagal svoje nasprotnike; kajti najtežja zmaga je zmaga nad samim seboj. – Aristotle

Kako se vaš pogled na zasvojenost razlikuje od pogledov večine?

Dr. Gabor Maté: Pri svojem pisanju se vedno poskušam osredotočiti na celotno sliko, problema nočem izolirati in nanj gledati kot na košček, izvzet iz celote. Tudi na zasvojenost ne gledam kot na problem sam zase, ampak kot na nekaj, kar nekaj pove o zasvojenčevem življenju in o naravi družbe, v kateri živimo. In tudi o tem, kako se v določenem okolju razvijamo. Torej, zanima me celotna slika.

Zadnje desetletje ste delali v zloglasnem East Endu v Vancouvru v Kanadi s hudimi zasvojenci s trdimi drogami, veliko njihovih zgodb ste opisali v svoji knjigi. Kako so ta doživetja vplivala na vaš pogled na zasvojenost in na vas kot na raziskovalca?

GM: Najprej, ko z zasvojenci delate dnevno, spoznate, da se zasvojenost ljudem pozna na obrazu. In ko govorijo o svojem življenju, razumete, da je zasvojenost v bistvu končna točka nekega procesa, ki se je začel s trpljenjem v zgodnjem otroštvu. Druga stvar pa je — če si iskren sam do sebe, vidiš, da pravzaprav nisi tako zelo drugačen. Jaz nisem zelo drugačen od ljudi, s katerimi delam. Morda sem imel več sreče, a vseeno je veliko osnovne dinamike, ki jo prepoznam in se z njo lahko poistovetim.

Nam lahko malo več poveste o tem? V vaši knjigi pišete o tem, da zasvojenost ni absolutna, ampak da gre za kontinuum. Na eni strani so zasvojenci s trdimi drogami, kaj pa še spada zraven?

GM: Moja definicija zasvojenosti je naslednja: zasvojenost je katerokoli vedenje, ki ima negativne posledice, a ga prizadeta oseba kljub temu vedno znova ponavlja. In če gledamo na vse skupaj s tega zornega kota, je v naši kulturi ogromno zasvojenosti. Če gledamo z vidika fiziologije možganov, oseba, zasvojena z nakupovanjem, in oseba, zasvojena z delom, poskušata doseči sproščanje istih kemičnih snovi v možganih, ki jih primanjkuje tudi zasvojencu s trdimi drogami. To pomeni, da gre v bistvu pri vseh zasvojenostih za enak proces zasvojenosti. Na eni strani je uživalec heroina in kokaina, na drugi strani pa se npr. kar 30% odraslih v Kanadi definira kot zasvojenih z delom. Kar pomeni, da se takrat, ko ne delajo, počutijo prazne in nesrečne, kar vodi v to, da se ne posvečajo dovolj svojim družinam ipd. In tudi temu je vzrok dvig adrenalina in dopamina, do katerega pride, kadar delajo.