RSS

Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, I. del

12 Mar

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Zanimiva najdba

Moje razmišljanje v tej smeri se je začelo s stavkom, ki sem ga prebral v članku o debelih podganah. Bral sem o tem, kako se podgane zredijo, če imajo na razpolago Ensure (blagovna znamka tekočega nadomestka obroka) z okusom čokolade, ko sem naletel na naslednje:

… ne podgane, nagnjene k debelosti, ne podgane, odporne na debelost, se ne bodo prenajedale, če imajo na voljo Ensure z okusom vanilije ali jagode.

Edina razlika med čokoladnim, vanilijevim in jagodnim Ensure-om je okus, a vseeno so se podgane, ki so imele na voljo čokoladni Ensure, prenajedale, se hitro zredile in postale metabolno bolne, medtem ko so podgane, ki so imele na voljo druge okuse Ensure-a, ohranile normalno težo in ostale zdrave. (1) Avtorji raziskave so zapisali, da je pri podganah okus hrane lahko odločilen za akumulacijo maščobnega tkiva.

Človeški možgani (in možgani glodalcev) regulirajo količino telesne maščobe na podoben način, kot regulirajo npr. krvni pritisk, telesno temperaturo, oksigenacijo krvi in krvni pH. Debelost je tako verjetno rezultat sprememb v regulatornem sistemu. Količino maščobnega tkiva, ki se jo telo odloči obdržati, poimenujem kar “točka ravnotežja telesne maščobe” (ang. body fat setpoint); je pa seveda jasno, da je ta točka odvisna od zunanjih faktorjev, kot sta prehrana in življenjski slog. Zgoraj omenjena raziskava dokazuje, da okus hrane vpliva na debelost in zelo verjetno tudi na točko ravnotežja telesne maščobe.

Uvod v prehransko nagrado (ang. food reward)

Možgani so kompleksen sistem, ki vsemu, kar doživimo, pripiše vrednost in ogromne količine informacij ocenjuje glede na enodimenzionalno lestvico, od “groznega” do “čudovitega”. To je sistem, ki nam pomaga pri odločitvi, ali se naj določenega doživetja izogibamo, ali naj ga poskušamo čimvečkrat doživeti. Npr. če se vsakič, ko se dotaknete vročega štedilnika, opečete, bodo vaši možgani to dejanje označili kot slabo in vam v prihodnosti poskušali preprečiti, da bi ga še kdaj ponovili. In ravno obratno, če se boste vsakič, ko boste prezebli oblekli pulover, počutili dobro, bodo vaši možgani to dejanje spodbujali. V psihologiji ta pojav poimenujejo “nagrada” in je bistvenega pomena za preživetje.

Možgani pripisujejo nagrado doživetjem, ki jih ocenijo kot pozitivne, in poskušajo zmanjšati vedenje, ki ga ocenijo kot negativno. Mamila se vklopijo direktno v poti nagrade, medtem ko se ognejo zunanjim potem, ki bi tipično sprožile nagrado. Čeprav je bil sistem nagrade raziskovan predvsem v kontekstu zasvojenosti z mamili, je evolviral v kontekstu soočanja z okoljskimi dejavniki, ne z mamili.

Ker je hrana eden najpomembnejših elementov preživetja, je sistem nagrade v možganih na lastnosti prehranske nagrade zelo dobro in natančno sprogramiran. Možgani dobijo “input” v obliki vonja, okusa, dotika, socialnih faktorjev in številnih signalov prebavnega trakta in s pomočjo le-tega pripišejo hrani določeno nagradno vrednost.

S poskusi na podganah in ljudeh je bilo določeno, katere lastnosti hrane so nagrajujoče:

  • maščoba
  • škrob
  • sladkor
  • sol
  • okus po mesu (glutamat; koncentrirana oblika so ojačevalci okusa, npr. mononatrijev glutamat ali MSG)
  • odsotnost grenkobe
  • določene teksture (npr. mehkoba, tekoče kalorije, hrustljava hrana)
  • določene arome (npr. estri, ki jih najdemo v veliko vrstah sadja)
  • gostota kalorij (t.i. “težka hrana”)

V splošnem se rodimo taki, da so nam všeč lastnosti, naštete zgoraj. Arome in okusi, ki jih povezujemo s temi lastnostmi, nam sčasoma prav tako postanejo všeč. Ko prvič poskusimo pivo,  se nam ponavadi zdi slabega okusa, saj je precej grenko, ko pa ga poskusimo večkrat, naši možgani počasi “dojamejo” in povežejo grenak okus piva s tem, da so v njem kalorije in mamilo (alkohol). Na ta način postane veliko ljudem okus piva sčasoma všeč. Isto velja npr. za zelenjavo. Otroci zelenjave v glavnem ne marajo, če pa jim večkrat postrežete špinačo, prepojeno z maslom, jim bo sčasoma postala všeč.

Človeški možgani so se razvili tako, da so sposobni procesirati številna nagrajujoča doživetja, ki jih najdemo v naravi. Niso se razvili za spopadanje s trdimi drogami, kot sta heroin in kokain, ki pretirano (nenaravno) stimulirajo poti nagrade in rezultirajo v patološki zasvojenosti. Takšne droge bi lahko poimenovali tudi “superstimulusi”, saj presežejo normalne meje človeških sistemov nagrade. V nadaljevanju vas bom poskušal prepričati, da tudi industrijska hrana (profesionalno izdelana tako, da so njene lastnosti v smislu nagrade maksimizirane) deluje na podoben način, kar vodi do porasta debelosti in drugih negativnih posledic.

 
1 komentar

Posted by na 12/03/2012 in Prehrana

 

Značke: , , , ,

One response to “Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, I. del

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: