RSS

Ekološko kompostno stranišče Clivius

08 Jun

Kompostno stranišče Clivius

Morda se sprašujete, zakaj pišemo o straniščih, ko je vendar glede tega že vse urejeno – potegneš ročico za vodo in vse je v redu. Kompostno stranišče tipa Clivius je zanimivo predvsem zato, ker gre za ekološko rešitev in dokaz, da so drugod že precej pred nami pričeli razmišljati o problemu onesnaževanja rek in morij. Že leta 1939 je namreč Šved Rikard Lindstom izgradil takšno kompostno stranišče z namenom, da bo ob svojem vikendu še naprej lahko občudoval kristalno čist potok.

Napravo so sčasoma še izboljšali in dobila je številne posnemalce, tako da je tak tip stranišča danes že zelo izpopolnjen in precej razširjen. Gre za sestavni del sanitarij v osamljenih hišicah, saj ne potrebuje veliko vode, elektrike in ročnega dela v primeru, če hiša nima urejene povezave s kanalizacijo.

Kitajski narod je fekalije tisočletja uporabljal za gnojenje in se kljub nevarnosti infekcije trdovratno in uspešno množil. Pri sistemu Clivius gre za posodobljen način tega istega principa, ki pa se odlikuje po tem, da se urin, fekalije in drugi organski odpadki (papir, ostanki zelenja­ve, kosti, jajčne lupine itd.) skompostirajo v zelo kratkem ča­su. Med procesom kompostiranja se odpadni material dezinficira, zato končni produkt ne vsebuje patogenih bakterij in črevesnih parazitov. Odpadki se med procesom toplotne fermentacije spremenijo v prhko, preperelo organsko snov – kompost, odlično gnojilo, ki ga še kako potrebujemo za gojenje vrtnin, sadnega drevja ali trate.

Kompostni prostor predstav­lja cisterna (glej skico), na­rejena iz steklenih vlaken in umetnih smol. Postavljena mora biti v zavetje, najbolje je, da jo vgradimo v klet, kjer je top­lotno najbolj izolirana pred zmrzovanjem. Straniščna školjka je s široko cevjo ne­posredno povezana s cister­no; stranišče namreč ni urejeno na splakovanje, ampak kot izpo­polnjen sistem, ki mu rečemo tudi »stranišče na štrbunk«. Neprijetnega smradu ni, saj ima straniščna školjka pokrov, poleg tega pa je venti­lacijski sistem urejen tako, da zrak kroži skozi školjko v cisterno in ne obratno. V si­stem je vključen poseben zračnik, ki omogoča dostop zraka, hkrati pa odvaja segret zrak s plini (CO2, N2 itd.) in vodne hlape. Zračnik mora biti tudi dobro toplotno izoliran, da se vodni hlapi ne kondenzirajo in vračajo v kompostno cisterno. Prav tako mora biti preprečen do­stop padavinam. Med proce­som kompostiranja se sproš­ča toplota, saj presnovo opravljajo termofilni mikro­organizmi, ki se razvijajo pri temperaturi 50°C in več. To­pel zrak se dviga in odvaja skozi zračnik in pri tem sesa hladni zrak skozi školjko ter reže v notranjost sistema. Poleg dobre toplotne izolaci­je, ki omogoča razvoj termofilnih organizmov, mora pro­ces fermentacije potekati v zračnem okolju, torej v aerob­nih razmerah, zato je preve­liko vlaženje komposta neza­želeno. Mikroorganizmi sicer potrebujejo določeno mero vlage, a le-to z urinom in odpadnimi vodami iz gospo­dinjstva dovajamo v dovolj velikem obsegu. Odvečno vo­do vpije posušena šota, ki jo pred obratovanjem raztrosimo po dnu kompostne cisterne. Na sloj šote položimo tanko plast vrtne zemlje, ki služi kot ce­pivo, po vrhu pa raztrosimo sloj zastirke (listje, pokošena trava in po­dobno).

Seveda zahteva tako stranišče določeno vzdrževanje in ravnanje — v kompost ne sodijo pločevinke, folije, plastika, črepinje in drugi odpadki, ki se pogosto pojavljajo kot usedlina v naših kanalizacijskih vodah. Razumno moramo ravnati tudi z detergenti in dezinfekcijskimi sredstvi, ki jih uporabljamo v gospodinjstvu. Ta razkužila zavrejo dejavnost mikroorganizmov in preprečijo kompostiranje. Posledice so v primeru kompostnega stranišča sila neugodne, saj je treba povsem očistiti kompostno cisterno, napolnjeno z dokaj neprijetnim materialom.

Greznica se polni eno leto in v tem času se več kot tri če­trtine odpadkov spremeni v kompost, ki ga lahko grabimo z rokami. Kompost odstrani­mo, na dno raztrosimo šoto, vrtno zemljo in zastirko (listje, travo, plevel) in prostor je zopet pripravljen za obratovanje. Dobljen kompost vsebuje okoli 20% vode, 2% dušika, 0,4% fos­forja, 1% kalija, 50% rudnin­skih snovi in okoli 26% hu­musa.

Opisani sistem je sicer patentiran na Šved­skem, vendar bi ga bilo v primerih, ko gre za raz­metano gradnjo naselij ali ce­lo individualnih hiš (še pose­bej, če so to naselja ali hiše na kraških območjih, kjer je problem odpadnih voda še posebej pereč in dejansko zavira večjo poselitev teh si­cer zelo zdravih predelov) zanimivo preizkusiti tudi pri nas. Ker ne zahteva po­sebne komunalne ureditve, je takšno stranišče rentabilnejše, hkrati pa rešuje problem či­ščenja kanalizacijskih voda in obnove naravnega obtoka, ki se ga je civilizacija odrekla. Z organskimi odpadki lahko nahra­nimo rastline, celo vrtnine, in tako posnemamo ravnanje naših prednikov, ki o naravnem obtoku niso kaj dosti vedeli, z odpadki pa so ravnali kot z virom rastlinske hrane.

 
Komentiraj

Posted by na 08/06/2012 in Okoljevarstvo, Zdravo življenje

 

Značke: , , , , ,

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: