RSS

Hormonski motilci: intervju s prof. Frederickom vom Saalom

22 May

Dr. Frederick vom Saal je profesor biologije na univerzi v Missouriju v Združenih državah Amerike. Kot raziskovalec na področju razvojne biologije preučuje učinke naravnih hormonov in sintetičnih kemikalij s hormonskim delovanjem (hormonskih motilcev, ang. endocrine disruptors) pri izjemno nizkih koncentracijah. Njegove raziskave so pokazale, da lahko že zelo majhne koncentracije hormonov spremenijo razvoj reproduktivnega sistema živali. Spodnji intervju s prof. vom Saalom iz leta 1998 je še danes aktualno in zanimivo branje.

Pravite, da so odmerki, pri katerih hormoni vplivajo na telo, zelo nizki. Opišite primer, da bomo to lahko bolje razumeli.

FvS: O koncentracijah hormonov je težko govoriti, saj gre za številke popolnoma izven meja, v katerih ponavadi razmišljamo. Znanstveniki smo izmerili opazne spremembe v poteku razvoja celotnega telesa eksperimentalnih živali (miši in podgan) že pri 50 femtogramih hormona na mililiter krvi. To je enako 0,05 triljoninke grama hormona na mililiter krvi.

In kakšen vpliv ima takšna koncentracija hormona?

FvS: Opazili smo spremembe v delovanju prostate, razraščanju žlez v prostati zarodka in proizvodnji semenske tekočine v modih. Opazili smo tudi spremembe v strukturi možganske regije pod endokrino kontrolo, ki se navzven odražajo kot spremembe v spolnem vedenju, agresivnosti, vedenju do potomcev, staranju, času pričetka pubertete in času konca reproduktivne dobe. Spremeni se njihova celotna življenjska zgodovina, in to že pri zelo nizkih odmerkih hormonov.

Spomninjam se, ko sem se s to tematiko prvič ukvarjal kot postdoktorski raziskovalec. Z mentorjem sva gledala tako majhne koncentracije hormonov in si rekla, “Ti odmerki so tako zelo majhni, posledice pa tako zelo očitne, da je osupljivo.” Še nam biologom je osupljivo.

A na drugi strani imamo celotno področje toksikologije, ki razmišlja, da je milijoninka grama hormona neznatna koncentracija, in če bi večini ljudi rekel, da gre samo za milijoninko grama, bi rekli, “Kako ima to lahko kakršenkoli vpliv na karkoli?” A miljoninka grama estradiola (ženskega spolnega hormona, ki spada med estrogene, op.pr.) v krvi je toksična. Ne samo to, naravni hormoni delujejo pri približno stokrat manjših koncentracijah od miljoninke grama. Tako da če fiziolog razmišlja o miljoninki grama, bo razmišljal o toksičnem odmerku. Če prihajaš s področja toksikologije, pa boš rekel, “To je tako majhna koncentracija, da gotovo ne more na nič vplivati.”

Imamo torej dve različni področji, ki se ukvarjata z isto stvarjo, in ni presenetljivo, da prihaja do razhajanj mnenj, ko govorimo o učinkih različnih odmerkov.

Lahko še enkrat opišete vaše rezultate, torej učinke na razvoj laboratorijskih miši, ki jih opažate pri minimalnih spremembah v koncentracijah hormonov?

FvS: Pred nekaj meseci smo v Proceedings of the National Academy of Sciences objavili raziskavo, pri kateri smo v obdobju razvoja reproduktivnih organov mišjih zarodkov poskusno povečali koncentracije estradiola. Estradiol v krvi smo povečali za eno desetinko trilijoninke grama na mililiter krvi, oziroma z drugimi besedami, za približno eno molekulo na celico v telesu. Posledica takšnega minimalnega dviga so bile dramatične spremembe v razraščanju žlez prostate, ki smo jih opazili že prvi dan razvoja prostate. Prostata je bila nenormalno povečana, kar smo zaznali že takoj po prvih 24 urah razvoja zarodka. In ko smo iste živali preučili, ko so odrasle, so bile spremembe še vedno prisotne. Imele so nenormalno povečane prostate, ki so se pretirano odzivale na hormone.

Trenutno je bolezen prostate med moško populacijo zelo razširjen problem, v zdravstvu pa predstavlja ogromen strošek. Je najbolj razširjena starostna bolezen pri človeku. Kar 70 odstotkov moških do sedemdesetega leta starosti ima nenormalno povečano prostato. Mi smo do takšnih sprememb pri eksperimentalnih živalih prišli tako, da smo prvi dan razvoja zarodka minimalno povečali estradiol. Organi zarodka so tako zelo občutljivi na minimalne spremembe v koncentraciji hormonov.

Kako bi lahko omenjene spremembe pri miših povezali z boleznimi prostate?

FvS: Z eksperimentalno manipulacijo mišjih zarodkov smo dosegli, da se je njihova prostata povečala. Takšna žival ima večjo verjetnost, da kasneje v življenju razvije klinično povečano prostato, ki lahko povzroča težave, saj se z leti veča in prične pritiskati na sečevode. Zelo povečana prostata lahko včasih rezultira tudi v smrti.

Koncentracije hormonov, o katerih govorite, so nedojemljivo majhne. Kako jih sploh izmerimo?

FvS: Za nekatere kemikalije in hormone je tehnična oprema, ki jo imamo na voljo, dejansko manj občutljiva od zmožnosti zaznave naših teles. Veliko delamo tudi z bisfenolom A (BPA). BPA je sestavni del polikarbonatnih, trdih plastik; CD-jev, plastike v lečah vaših očal, embalaže za mleko, stekleničk za dojenčke; z njim oblagajo pločevinke, dajejo ga v zobne prevleke… BPA je zelo močan estrogen, oponaša hormon estradiol, ki ga samice živali, vključno s človekom, proizvajajo v jajčnikih.

Estradiol od začetka do konca življenja igra zelo pomembno vlogo pri razvoju in normalnem delovanju telesa. Količina estradiola, ki smo ji izpostavljeni skozi življenje, je najboljši napovednik tveganja za raka na dojki. BPA oponaša ta hormon, kar pomeni, da telo ne zazna razlike med BPA in estradiolom. Z drugimi besedami, ko naleti na to kemikalijo, misli, da ima pred seboj naravni hormon estradiol.

Pravite torej, da hormon z najmočnejšo povezavo z rakom na dojki, hormon, ki je odgovoren za spolni razvoj vseh živali, vključno s človekom, najdemo v plastiki?

FvS: Absolutno. Polikarbonatni plastični materiali vsebujejo BPA. O njih lahko razmišljate kot o zgradbi iz opeke — vzamete gradnik, v tem primeru molekulo BPA, in jo povežete z drugimi molekulami BPA. Temu rečemo reakcija polimerizacije. BPA je monomer, ki se uporablja za izgradnjo plastičnih materialov. A žal se pri proizvodnji ne polimerizira ves BPA. Tako potem v plastično embalažo spravite hrano ali kak drug material in ta material absorbira prosti BPA. In kar naenkrat imate v vaši hrani spolne hormone.

In kakšni so učinki?

FvS: Kemikalija BPA se izceja npr. iz plastike ali zobnih oblog ali iz oblog v pločevinkah v hrano ali tekočino, ki je v stiku s to snovjo. Zelo pomembno pri vsem skupaj je dejstvo, da je zmožnost trenutne opreme za detekcijo BPA v hrani manjša od sposobnosti zaznave teles laboratorijskih živali. Še več, tu gre za ogromne razlike. Tako lahko pošljemo hrano, ki je bila v stiku s plastiko, v kemično analizo in le-ta bo pokazala, da v njej plastike ni. A če mi vzamemo nekaj te iste hrane in jo damo živalim, vidimo velike spremembe. Živali so na kemikalije bolj občutljive od tehnične opreme. Tako da to, da ljudje pravijo, da njihova oprema ni zaznala te ali one kemikalije, še zdaleč ne pomeni, da snovi tam ni in da ne bo vplivala npr. na vašega otroka. To smo z našimi eksperimenti jasno pokazali.

Torej plastika, ki jo uporabljamo v dnevnem življenju — v stekleničkah za otroke, embalaži za hrano, v hrano izceja kemikalije v koncentracijah, ki povzročijo spremembe pri laboratorijskih živalih?

FvS: Ena izmed stvari, s katero smo se pričeli ukvarjati pred nekaj leti, je opazovanje učinkov materialov, iz katerih je narejena plastika, na celične kulture. Za to smo uporabili človeške celice. Hoteli smo ugotoviti, kako se celice odzivajo na proučevane kemikalije in pri katerih odmerkih bi kemikalije lahko pričele opazno vplivati na človeške celice. Z drugimi besedami — opazovali smo biološke odzive človeških celic in bili presenečeni, kako neverjetno majhna količina kemikalij je že imela vpliv na funkcijo.

Naše kasnejše delo na živalih je temeljilo na prvotnih raziskavah, narejenih na človeških celicah. Že kar nekaj časa vemo, da so mišje celice praktično identične človeškim, kar se tiče odzivov na spolne hormone. Tako smo vzeli informacije, ki smo jih dobili z raziskavami človeških celic, in pričeli z delom na živalih s podobnimi zelo zelo majhnimi odmerki estrogenih kemikalij, ki jih najdemo v plastiki. Skratka, imeli smo predhodne informacije, ki so nas usmerile k uporabi tako majhnih koncentracij.

Zelo smo bili presenečeni, ko smo si ogledali literaturo o količinah kemikalij, ki so se iz plastične embalaže izcejale v hrano. Te podatke smo primerjali z odmerki, ki so povzročili spremembe v naših raziskavah celic, in videli, da gre za enake koncentracije. To so bile koncentracije, za katere so toksikologi trdili, da so absolutno varne.

Pričeli smo se spraševati, kako lahko trdijo, da so varne, če pa naše raziskave kažejo, da niso. Odgovor na to je, da toksikologi tako majhnih odmerkov niso nikoli testirali. Testirali so  precej večje koncentracije in predvidevali, da bodo nižji odmerki varni, nikoli pa niso naredili poskusov, ki bi potrdili, da je to dejansko res. Tako smo potem naredili nekaj, kar še ni bilo narejeno – pričeli smo s poskusi na živalih pri zelo nizkih koncentracijah, pri koncentracijah, za katere smo iz raziskav celičnih kultur sklepali, da bi bile lahko potencialno škodljive. Živalim smo dali odmerke v rangu koncentracij, ki jih zaužijemo ljudje, z drugimi besedami, povprečna oseba v ZDA zaužije te kemikalije v koncentracijah, ki smo jih dali brejim laboratorijskim živalim.

In kaj ste ugotovili?

FvS: Pri samcih je prišlo do zmanjšanega števila spermijev in povečanja prostate. Z dodatkom kemikalij smo spremenili praktično vse aspekte reproduktivnega sistema. Prostor, ki se nahaja zraven mod — vodi, ki jim rečemo nadmodek ali epididimis, kjer se hrani semenska tekočina pred ejakulacijo — ti vodi so bili nenormalno majhni, kar bi tudi lahko vplivalo na manjše število spermijev v semenski tekočini. Vemo pa, da so tudi moda sama proizvajala manj spermijev. Poleg tega smo izmerili spremembe v rasti živali. Zelo zanimivo je bilo opazovati, kako minimalno povečane koncentracije estrogena vplivajo na hitrost rasti — živali so zrasle večje, kot bi normalno. Ta učinek je bil resnično zelo izrazit. Samice so prej prihajale v puberteto. Opazili smo tudi spremembe v vedenju in odzivanju na prisotnost drugih živali. Na splošno so živali izgledale nekoliko hiperodzivne na stimulus. Zaznali smo tudi spremembe v aktivnosti jetrnih encimov, ki določajo odziv na okoljske kemikalije, razgrajevanje zdravil ipd.

Skratka, pri vseh preučevanih aspektih fiziologije je prišlo do očitnih, trajnih sprememb. Zelo pomembno je tudi to, da so bile živali kemikalijam izpostavljene le zelo kratko obdobje med zgodnjim razvojem, posledice pa so nosile do konca življenja. Ko enkrat spremenimo potek razvoja nekega organa, rezultatov ne moremo več spreminjati. Gre za doživljenjske posledice, saj trenutno medicina še ne zna obnoviti organov.

Torej ugotavljate, da so vplivi na organe očitni že pri koncentracijah, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju?

FvS: Res je. Če razvijajoče se miši izpostavimo takšnim koncentracijam, s tem spremenimo njihov razvoj.

Razlog, da je industrija sploh objavila podatke o koncentracijah, je bilo to, da so bili prepričani, da bodo lahko rekli, “Vidite, gre za tako majhne številke — bilijoninke na gram, da to nikakor ne more imeti negativnih vplivov.” A človeške celice se na nekatere kemikalije odzivajo že pri desetkrat manjših koncentracijah, kar je bilo dokazano s strani večjih neodvisnih akademskih laboratorijev. Z uporabo novih tehnik pričenjamo razumeti, da so celice za te kemikalije izjemno dojemljive. To so informacije, ki jih pred nekaj leti še nismo imeli.

Ni to v nasprotju s trenutno paradigmo toksikologije?

FvS: V znanosti temu rečemo inverzija paradigme. Paradigma je način, na katerega izvajamo določeno stvar, in vsake toliko odkrijemo nekaj novega, kar nam pove, da bi morali ravnati drugače, oz. da če vprašanje zastaviš na drug način, boš dobil popolnoma drug odgovor. Ko se zgodi kaj takega, pride do odpora na področju reforme. V znanosti se to dogaja zelo pogosto; tokrat se še zdaleč ni prvič izkazalo, da smo se motili pri najbolj osnovnih načelih nekega področja, in prvi odziv je vedno absolutno zanikanje. Sledi občutek, da morda pa je vse skupaj vseeno res, ampak velja le v zelo redkih okoliščinah. Sledi odziv v stilu, “OK, res je, ampak ekonomske posledice bi bile tako velike, da glede tega ne moremo nič narediti”. Odziv na pomembnejše spremembe vedno znova sledi zgoraj opisanemu zaporedju.

In kje smo zdaj, če pogledamo ta vzorec?

FvS: To je v bistvu zelo zanimivo. Pred enim letom so ljudje govorili, da so podatki moje skupine unikatni in da jim ne gre verjeti. V zadnjih nekaj mesecih pa je bilo objavljenih več raziskav, ki so naše rezultate potrdile. Potrdile so učinke BPA pri koncentracijah daleč pod dovoljenimi, “absolutno varnimi” koncentracijami, ki so bile standard pri vseh vladnih regulatornih službah. Tako imamo zdaj kar naenkrat tri neodvisne laboratorije, ki se strinjajo z našimi ugotovitvami, tem pa so se pridružile še inštitucije, povezane s kemično industrijo.

Torej smo že presegli fazo zanikanja. V znanosti neodvisna ponovitev raziskav v rangu dva, tri ali štiri namreč pomeni, da smo ven iz območja nemogočega. Pri prvi raziskavi obstaja možnost, da rezultatov ne bo moč ponoviti. Ponovljivost rezultatov je kritičnega pomena in to se je v našem primeru že zgodilo. Torej smo zdaj pri drugi stopnji: morda je res v tem primeru, gotovo pa ne more biti res tudi v vseh drugih primerih.

Tu moramo uporabiti znanje o endokrinem sistemu. Endokrini sistem deluje po mehanizmih, ki jih ljudje težko sprejmejo. Način, na katerega deluje estrogen npr. pri ribah in način, na katerega deluje pri aligatorjih, žabah, ptičih, miših in ženskah, je enak. To vemo že desetletja. Molekularni biologi govorijo o tem kot o neverjetnem pojavu, o ekstremni konzervaciji sistema, ki je osnova življenju. In če ta sistem kakorkoli spreminjaš, te lahko hitro izbriše iz obstoja. Ker je bil skozi evolucijo izpostavljen le minimalnim spremembam in pri vseh živalih deluje enako, lahko predpostavimo, da mora biti takšen sistem bistvenega pomena za življenje in reprodukcijo. In če pri laboratorijskih živalih opazimo določene učinke, je čisto možno, da bomo pri ljudeh naleteli na enake posledice. To tudi pomeni, da moramo nujno začeti razmišljati o posledicah količin številnih kemikalij, ki smo jim izpostavljeni, in učinkih, ki jih lahko povzročijo, čeprav imamo na voljo le rezultate, dobljene na poskusnih živalih.

Vas lahko prosim, da to ponovite na bolj preprost način?

FvS: Če pogledate ribe, ljudi ali žabe v najzgodnejših stadijih razvoja zarodka, med oblikovanjem reproduktivnih organov, jih boste le stežka ločili med seboj. Če bi vam pokazal razvijajoči se prostati miši in človeka na začetku njunega razvoja, jih prav tako ne bi mogli ločiti. Na ravni delovanja sta praktično identični.

Vaši kolegi so pravzaprav čisto po naključju naleteli na problem s plastiko. Kaj točno se je zgodilo?

FvS: To je bila neverjetna detektivska zgodba. Na Tufts University so izvajali poskuse s človeškimi celicami, podobne našim: opazovali so, kako se kulture celic odzivajo na kemikalije v okolju. Ravno takrat so kupili nove testne epruvete iz polistirenske plastike. Celice človeške dojke, ki so jih uporabljali za detekcijo estrogenih snovi, za rast, razmnoževanje in razvoj potrebujejo estrogene. In ko so jih raziskovalci dali v testne epruvete, so se pričele razmnoževati. Prva misel je bila, “Joj, katastrofa, nekdo je moral neko kemikalijo razliti po laboratoriju in ta kemikalija je zašla v naše kulture.” Onesnaženja v laboratoriju so lahko velik problem.

A izkazalo se je, da temu ni tako. Po več mesecih trdega dela so raziskovalci potrdili, da je bil laboratorij popolnoma čist. Ugotovili so, da je kontaminacija, ki je povzročala rast celic, prihajala iz plastike v testnih epruvetah. Poklicali so Dow Corning, kjer so testne epruvete kupili, in jim rekli, “Vaše testne epruvete povzročajo rast naših celic, kar pomeni, da morajo izpuščati estrogen. Morda veste, kaj bi to lahko bilo?” Dow Corning so odgovorili, “Ne povemo vam, gre za poslovno skrivnost.” K tej temi se bom še vrnil, saj je izjemno pomembna za ozaveščenost o izpostavljenosti kemikalijam. Ker kemična industrija znanstvenikov in publike ne obvešča o kemikalijah, ki jih uporabljajo v svojih proizvodih, je bilo potrebno mesece dela, kemičnih analiz te plastike, da so raziskovalci ugotovili, da gre za aditiv.

Šlo je za antioksidant p-nonilfenol, ki preprečuje razbarvanje plastike, dodajajo pa ga tudi milom, detergentom, kremam za roke in vaginalnim kremam. Uporablja se v številnih, kar najrazličnejših proizvodih. Ta kemikalija je dovolj močen estrogen, da so se v epruvetah, ki so vsebovale to snov, celice človeške dojke pričele razmnoževati. In to ni dobro.

Bi lahko to povzročalo raka?

FvS: Raka na dojki ne moremo imeti, če nimamo zadosti estrogena, ki bi povzročil, da bi te celice šle skozi proces diferenciacije in razvoja. Ženske, ki so jim v mladosti odstranili jajčnike, s čimer se zniža količina estrogena v njihovih telesih, ne zbolijo za rakom na dojki. To je bolezen, pogojena z estrogeni, in količina estrogena, ki ste ji izpostavljeni skozi življenje, je najboljši napovednik verjetnosti, da boste zboleli za rakom na dojki. Gledano z epidemiološkega stališča — če lahko določimo nek faktor v okolju, ki zveča izpostavljenost ženske estrogenu, bo ta isti faktor predstavljal tudi tveganje za raka na dojki. Ni še točno znano, kaj povzroča raka na dojki, je pa izpostavljenost estrogenu gotovo faktor, ki poveča verjetnost.

In ta kemikalija prihaja iz mil, krem in plastik, ki jih vsakodnevno uporabljamo?

FvS: Tako je. Če vzamemo material iz plastike v koncentracijah, ki so daleč pod tistimi dnevnimi vnosi, ki so jih vladne službe v ZDA in v Evropi proglasile za varne, in ga samo enajst dni dajemo podganam, pride pri podganah do očitnega povečanja razraščanja celic dojk. In zaključki avtorjev, ki so pravkar objavili rezultate raziskave v pomembni znanstveni reviji, so, da ni popolnoma nobenega dvoma več, da povečano razraščanje celic dojk pomeni tudi povečano tveganje za raka na dojki.

Zdi se, da je o tej temi težko razpravljati, ne da bi se dotaknili politike. Zakaj je temu tako?

FvS: Politični aspekti problema dramatično vplivajo na potek dogodkov. Če bi imeli opravka s tematiko, ki nima izjemnih ekonomskih posledic, takšnega odpora do idej, o katerih se ta trenutek pogovarjava, zelo verjetno ne bi bilo. Spremembe paradigem v znanosti so vedno težke, a če vplivajo le na poglede nekaj znanstvenikov, bo znanost na splošno slej ko prej pogledala na stvar in rekla, “Hej, pa saj to ima nek smisel!” In prehod bi bil relativno lahek.

Takšna kemikalija, kot je BPA, pa je ena izmed petdesetih najbolj prodajanih kemikalij v ZDA, ki nekaj velikim korporacijam, kot so General Electric, Shell Oil in Dow Chemical, prinese na milijarde dolarjev letno. Vsaj tako slišim. In če bi vlada omejila porabo takšne kemikalije, bi to vplivalo na miljarde dolarjev profita. Tako imamo poleg osredotočanja na znanstvene probleme zraven prisotno še zelo močno silo, ki ima velik vpliv na način delovanja naše vlade — in vsi se zavedamo, da denar, vložen v lobiranje, vpliva na zakonodajo. Mislim, da to niso več samo predvidevanja. Tako imamo na eni strani ogromno infrastrukturo industrije, ki vztraja pri tem, da še ne vemo zadosti, da bi problem urejali na zakonskem področju.

Moj odziv na to je, da za skupine ljudi, ki imajo od potencialno nevarnih kemikalij milijarde dolarjev profita, nikoli ne bomo zadosti vedeli. Model za takšno odzivanje je tobak. Zdaj vemo, da so proizvajalci tobaka in tobačni inštituti že vsaj tri desetletja pred javnimi opozorili vedeli, da kajenje zasvaja in povzroča raka, a nič od tega ni bil nikoli faktor, ki bi jim preprečil prodajanje cigaret.

A o BPA še ne vemo zadosti, da bi lahko rekli, da industrija sledi takšnim tradicionalnim vzorcem.

FvS: Obstaja pomembna razlika med tem, kar počnemo zdaj, in tem, kar je pred tridesetimi leti naredila tobačna industrija. Proizvajalci tobaka so se desetletja zavedali, da je kajenje škodljivo, a vseeno so lagali in dejstva skrivali pred javnostjo. Medtem ko je jasno, da so ljudje, ki so pred dvajsetimi leti proizvajali plastične materiale, mislili, da so varni.

Zdaj smo priča inverziji paradigme, ki sem vam jo že predstavil, kjer moramo iti čez korake zanikanja: najprej sprejmemo, ampak sprejemanje je omejeno, pa preveč nas bo stalo. Na razpolago je gotovo dovolj znanstvenih informacij, da bi lahko zahtevali skrb in spremembe v regulativi takšnih kemikalij. Imamo že vsaj šest velikih laboratorijev, ki se strinjajo, da je BPA zelo potentna kemikalija.

Če bi te informacije imeli na voljo, ko je kemikalija šele prihajala na tržišče, je pač ne bi sprejeli in to bi bil konec zgodbe. Zdaj pa je že dolgo na tržišču in kemična industrija ima velik interes, da s pomočjo te kemikalije ostane kompetitivna — kako se bodo odzvali na dokaze, da je to takšna kemikalija, za katero ne bi nihče želel, da bi ji bil njegov otrok izpostavljen?

Dow Chemical je pred nekaj meseci v moj laboratorij poslal enega svojih predstavnikov. Ta človek me je vprašal, če je morda možno, da bi prišli do obojestransko zadovoljujoče rešitve, kjer jaz ne objavil rezultatov svojih poskusov, dokler ne bi oni sami ponovili mojih študij, po tem, ko bi jih ponovili, pa bi vsi proizvajalci plastike dobili soglasje za objavo.

Hoteli so vas torej podkupiti?

FvS: Za tem nisva prišla nikamor. Moj odgovor je bil, “Morda razpolagate z znanstveno kritiko, ki bi govorila v prid temu, naj študije ne objavim?” Kajti samo to, da bi nekdo prišel do mene z veljavno znanstveno kritiko mojega raziskovalnega dela, bi bil zadosten razlog, da članka ne bi objavil. To je bilo raziskovalno delo, ki ga je financiral Nacionalni inštitut za zdravje (National Institutes of Health), in to me obvezuje k javni objavi rezultatov, saj gre za javna sredstva. Če tega ne bi naredil, bi bila to huda kršitev poslovne etike in popolnoma neprimerno.

Tako da ne vem, o kakšnem obojestransko zadovoljujočem dogovoru so govorili — kar se mene tiče, takega dogovora preprosto ni, tako da sem prekinil pogovor. Je bil pa to en izmed primerov, ko industrija ni želela, da bi informacije prišle do ljudi.

Dow Chemical so rekli, da se to ni zgodilo. Da je moralo priti do nesporazuma, ampak da gotovo niso hoteli vplivati na vaše raziskovalno delo.

FvS: Morda oni res tako pravijo, a med mojim pogovorom s predstavnikom je bilo v sobi navzočih še nekaj drugih ljudi. Napisal sem tudi pismo, naslovljeno na Food and Drug Administration (FDA), kjer sem opisal podrobnosti pogovora. Gre za zelo detajlno pismo, ki je bilo poslano vladi s kopijami po celotni hieararhiji moje univerze.

Nikoli nisem prejel odgovora od kogarkoli iz Dow Chemical, ki bi namigoval na to, da karkoli v mojem pismu ni bilo resnično. Kar sem opisal, je bilo točno to, kar se je zgodilo, in o tem lahko priča tudi tistih nekaj ljudi, ki so bili takrat z menoj v sobi in so pogovor slišali.

Zakaj bi kaj takega naredili?

FvS: Bil sem zelo presenečen. Ne morem odgovarjati za ljudi, ki so sprejemali takšne odločitve, a za moje pojme je šlo za neumno odločitev. Ni mi jasno, kako so sploh lahko pomislili, da bi naredil kaj takega. Bilo je popolnoma neprimerno. Znanstveniki preprosto ne odlagamo objavljanja rezultatov, dokler se odvetniki na strani industrije ne odločijo, da je čas za objavo.

Se pa ob tem postavlja izjemno pomembno vprašanje, kako potekajo stvari v primeru, ko industrija financira “znanost” — znanost sem dal v narekovaje, ker gre že v osnovi za protislovje, znanost je želja po znanju in razširjanje tega znanja, industrija pa tipično postavlja omejitve na zmožnost razširjanja informacij.

Kemična industrija je pokazala popolno nezainteresiranost, da bi dala od sebe kakršenkoli denar, ki ne bi bil povezan z nitmi za kontrolo načrtovanja in objave rezultatov poskusov. In to je preprosto nesprejemljivo. To je dober primer, kaj bi se zgodilo z menoj, če bi z njimi podpisal pogodbo, na podlagi katere bi me lahko utišali, ko bi prišlo do seznanjanja javnosti s takšnimi podatki, kot vam jih zdajle dajem.

V znanstvenih krogih že nekaj let poskušamo pridobiti denar za raziskave s strani kemične industrije, ne da bi le-ta obenem kontrolirala načrtovanje izvedbe raziskav in možnost objave rezultatov.

Steve Safe (predstavnik znanstvenikov na strani industrije) nam je rekel, da se koncentracije kemikalij v okolju zmanjšujejo.

FvS: Pesticida DDT je v ZDA trenutno dejansko manj, kot ga je bilo v 1970-ih. Seveda pa se še vedno uporablja po celem svetu, veliko ga najdemo v atmosferi. Najnovejši podatki kažejo, da so se koncentracije DDT-ja  v okolju nekaj časa zmanjševale, zdaj pa se počasi stabilizirajo. Enako velja za PCB-je.

A ti dve kemikaliji žal še zdaleč ne predstavljata vseh hormonskih motilcev. In zares nujno bi s strani kongresa potrebovali financiranje obsežnejših raziskav monitoringa okoljskih kemikalij, za katere že vemo, da vplivajo na hormone. Npr. različne sestavine plastike. Na svetu vsako leto proizvedemo 500 milijonov ton plastike, ki konča v odlagališčih za odpadke. Kemikalije se iz odlagališč izcejajo nazaj v vodo, kjer pa jih zaenkrat nihče ne meri. Tako da je neka splošna izjava, da so zdaj vse kemikalije, ki motijo endokrini sistem, v okolju prisotne v nižjih koncentracijah kot pred leti, popolnoma nesmiselna. Nihče jih ni nikoli meril oziroma opazoval; nedolgo nazaj sploh še nismo vedeli, da vplivajo na hormone.

Javno opozarjate na problem kemikalij, obenem pa ste tudi znanstvenik. Se vam ne zdi, da obstaja med tema dvema vlogama določen konflikt?

FvS: Sam sebe ne vidim kot zagovornika ničesar drugega kot rezultatov svojih raziskav. Javno povem, da smo vzeli kemikalijo, ki naj bi bila varna pri 50 delcih na milijon oziroma 50 milijonink grama na gram vaše telesne teže; če je zaužijete toliko, naj bi bili popolnoma varni. No, to koncentracijo smo znižali za 25000-krat in obrnili na glavo celoten potek razvoja zarodka. In na koncu vam povem še, da me to skrbi.

Potem smo to ponovili še s celo vrsto drugih kemikalij. Vsakič, ko smo izzvali model “varnega odmerka, pod katerim vam določena snov ne more škodovati”, smo ugotovili, da je odmerek, za katerega vlada trdi, da je varen, napačen. Živalim smo pričeli dajati nizke odmerke in bili presenečeni nad dejstvom, da tega poprej še nihče ni storil.

Po izobrazbi sem razvojni biolog, ki preučuje vpliv naravnih hormonov na razvoj. Preden sem se pričel ukvarjati s kemikalijami, sem se dvajset let ukvarjal z naravnimi hormoni. V bistvu sploh nisem imel namena pristati na področju toksikologije; če bi me vprašali pred desetimi leti, bi rekel, da ne bom nikoli delal v toksikologiji. Zelo me zanimajo še številna druga vprašanja v znanosti in zadnja stvar, ki bi jo rad naredil s svojim življenjem, je to, da bi svoj čas vlagal v nekaj, za kar bodo čez 10 let rekli, da je neumnost. Imam pa določen sloves, saj sem izvajal poskuse, ki so podajali do takrat še neznane, kontroverzne informacije, a so jih kasneje ponovili drugi znanstveniki in zdaj so te informacije popolnoma sprejete — nabralo se je namreč dovolj dokazov.

Preberite tudi:

 
 

Značke: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

2 responses to “Hormonski motilci: intervju s prof. Frederickom vom Saalom

  1. sweeym@yahoo.com

    02/02/2014 at 11:07

    I really enjoy the article post.Much thanks again. Will read on…

     

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: