RSS

Prehranska nagrada: dominanten faktor pri debelosti, II. del

15 Mar

Avtor: dr. Stephan Guyenet, Whole Health Source

Zrejene podgane

Glodalci so pomemben modelni organizem za preučevanje človeške debelosti. Da bi debelost pri glodalcih lahko preučevali, pa jih moramo najprej zrediti. Za to imamo na voljo več načinov — genetske mutacije, možganske lezije, najrazličnejše diete… Daleč najučinkovitejši in najhitrejši način za rejenje glodalcev pa je t.i. “jedilniška dieta” (ang. cafeteria diet). Ta dieta se je v zdravstveni literaturi prvič pojavila leta 1976 (1) in bila zaradi svoje učinkovitosti hitro prevzeta s strani drugih raziskovalcev. Tu je opis jedilniške diete iz pred kratkim objavljenega članka (2):

Živali imajo ad libitum (neomejen) dostop tako do njihove običajne hrane (standardnih nepredelanih briketov za glodalce in vode) kot tudi do energijsko bogate človeške hrane.

Z drugimi besedami, glodalci imajo, kot dodatek njihovi normalni prehrani, na voljo neomejene količine človeškega “junk fooda”. V tej konkretni raziskavi je junk food vključeval bombone, kakavove kosmiče, piškote z arašidovim maslom, mafine, čips, hot doge, sir, torte, slanino, pice in druge industrijske priboljške. Podgane, ki so imele na voljo takšno hrano, so običajno hrano slabšega okusa kljub temu, da je precej bolj hranljiva in zdrava, skoraj popolnoma ignorirale in se hitro zredile.

Raziskovalci že desetletja vedo, da je jedilniška dieta zelo učinkovit način za rejenje glodalcev, zame pa je bilo pri tej konkretni raziskavi še posebej zanimivo dejstvo, da so jo primerjali s tremi drugimi pogosto uporabljanimi dietami za glodalce: 1) standardni, nerafinirani briketi za glodalce; 2) rafinirana dieta z veliko maščobami; 3) rafinirana dieta z malo maščobami. Vse tri diete so bile v obliki briketov, s teksturami od trdih in vlaknastih (standardni briketi) do mehkih in oljnatih kot piškot (dieta z veliko maščobami). Dieta z malo maščobami je vsebovala veliko sladkorja, dieta z veliko maščobami malo sladkorja, medtem ko standardni briketi za glodalce ne vsebujejo sladkorja. V tej raziskavi uporabljena dieta z veliko maščobami (45% kalorij, kar je za podgane veliko) se pogosto uporablja za rejenje podgan, čeprav ni vedno najbolj učinkovita. Dieta s 60% maščob je učinkovitejša.

V skladu z ugotovitvami prejšnjih raziskav so podgane na vseh zgoraj omenjenih dietah zaužile približno enako število kalorij… z izjemo podgan na jedilniški dieti, ki so pojedle kar 30% več kalorij od ostalih skupin. Podgane na vseh dietah so se v primerjavi s standardno dieto (nerafinirani briketi za glodalce) zredile, a skupina, ki je jedla junk food, se je zredila še precej bolj. Skupini, ki sta jedli rafinirani dieti z malo in veliko maščobami, sta se približno enako zredili.

Ta raziskava je torej primerjala dve rafinirani dieti z zelo različnimi razmerji ogljikovih hidratov in maščob in različno vsebnostjo sladkorja, a v smislu povečevanja vnosa kalorij in posledičnega pridobivanja na teži se nobena od njiju ni mogla kosati z jedilniško dieto. Vsebnost maščob, škroba in sladkorja v jedilniški dieti nam takšnih rezultatov ne more razložiti. Je pa zmožnost diete, da povzroči debelost, močno korelirala s prehransko nagrado diete. Rafinirane diete z veliko maščobami ali sladkorja so v primerjavi s standardnimi neprečiščenimi briketi povzročile rejenje, a jedilniška dieta — kombinacija maščobe, sladkorja, škroba, soli, glutamata, zanimivih tekstur in prijetnih ter raznolikih arom — je pri tem precej bolj učinkovita.

Čeprav je jedilniška dieta za rejenje glodalcev daleč najbolj učinkovita, pa je raziskovalci ne uporabljajo pogosto, saj je z njo precej več dela kot s hrano v obliki briketov. Poleg tega v poskuse vnese veliko spremenljivk, saj vsaka podgana poje drugačno kombinacijo hrane.

Naprava za hujšanje

Leta1965 so v Annals of the New York Academy of Sciences objavili zelo nenavadno raziskavo (3). Raziskovalci so svoj cilj opisali takole:

Preučevanje vnosa hrane pri človeku je težavno, saj je človeško prehranjevanje zelo kompleksno. V nasprotju z nižjimi živalmi je pri človeku proces hranjenja zapletena mešanica fizioloških, psiholoških, kulturnih in estetskih vplivov. Ljudje ne jedo le za potešitev lakote, ampak tudi kot del praznovanja, za uživanje v okusu in pogosto tudi za zadovoljitev notranjih potreb, ki jih težko določimo. Ker je človeško prehranjevanje v običajnih pogojih izjemno težko preučevati, smo poskusili razviti sistem, ki bi minimiziral vpletene spremenljivke in na ta način povečal možnosti za pridobitev zanesljivih in ponovljivih rezultatov.

Tu je fotografija njihovega “sistema”:

Gre za napravo, ki ob pritisku na gumb skozi slamico dovaja tekočo hrano popolnoma brez okusa. Avtorji niso navedli podatkov o sestavi tekoče hrane, omenili so le, da “ogljikovi hidrati sestavljajo 50%, beljakovine 20% in maščobe 30% kalorij. Formula vsebuje zadostne količine vitaminov in mineralov.”

Prostovoljci so imeli dostop do naprave, kjer so lahko zaužili neomejene količine tekočine, jesti pa niso smeli nič drugega. Ker je raziskava potekala v bolnici, so imeli raziskovalci kontrolo nad vnosom druge hrane.

Prva stvar, o kateri so poročali, je bilo hranjenje dveh suhih ljudi; prvega so hranili 16, drugega pa 9 dni. V tem obdobju sta oba suha prostovoljca ohranila svoj tipičen vnos kalorij (približno 3,075 in 4,430 kcal dnevno) in svojo težo.

Nato so raziskovalci enak poskus izvedli na dveh zelo debelih (ang. grossly obese) prostovoljcih. Dobila sta enaka navodila — naj jesta hrano iz naprave, kadarkoli bosta lačna. V prvih 18 dneh je prvi (moški) prostovoljec zaužil samo 275 kcal dnevno. Druga prostovoljka je v 12 dneh zaužila le 144 kcal dnevno in shujšala za 10,5 kg. Raziskovalci so zapisali, da so poskus kasneje izvedli še na treh zelo debelih ljudeh, ki so med poskusom “podobno zmanjšali vnos kalorij.”

Prvi prostovoljec je nadaljeval s poskusom dlje časa. Hrano iz naprave je jedel 70 dni ter v tem obdobju shujšal za 32 kg. Nato so ga poslali domov s formulo in mu naročili, naj spije 400 kcal tekočine dnevno, kar je počel še nadaljnjih 185 dni. Do konca poskusa je shujšal za 91 kg. Raziskovalci so zapisali, da je “v vsem tem času težo enakomerno izgubljal in se ni nikoli pritoževal zaradi lakote ali prebavnih motenj”. To je dejansko vnos kalorij, ki ga uvrščamo med stradanje, in dejstvo, da ga je ta človek celih 255 dni vzdrževal brez lakote, kaže na to, da so se v njegovem telesu dogajale zanimive stvari.

Takšen režim hranjenja s pomočjo naprave je zelo blizu prehrani popolnoma brez nagrajujočih lastnosti. Čeprav je vseboval tako ogljikove hidrate kot maščobe, pa ni vseboval nobenega okusa oz. teksture, ki bi jih lahko povezali z njimi, in na ta način je bila prehranska nagrada minimizirana. Kot bi pričakovali, če prehranska nagrada dejansko vpliva na točko ravnotežja telesne maščobe, so suhi prostovoljci ohranili začetno težo in normalen vnos kalorij, medtem ko so debeli prostovoljci hitro izgubili velike količine telesne maščobe in dramatično znižali vnos kalorij brez lakote. To pomeni, da debelost ni nujno “slab” oz. “uničen” metabolizem (čeprav to še vedno lahko pripomore), ampak je vsaj delno rezultat povišane občutljivosti za prehransko nagrado pri ljudeh s takšno predispozicijo. To pomeni tudi, da debelost ni motnja oz. bolezen, ampak normalen odziv na prehransko okolje, prevladujoče v razvitih državah.

Raziskava, ki jo je izvedel dr. Michel Cabanac leta 1976, je prav tako potrdila, da zmanjšanje prehranske nagrade (z uporabo hrane brez okusa) zniža točko ravnotežja telesne maščobe. Tu so uporabili drugo metodo, o kateri pa tokrat ne bom pisal (4). Za obe raziskavi sem izvedel, ko sem bral zapiske dr. Setha Robertsa, avtorja Shangri-La diete. Zahvalil bi se tudi dr. Stephenu Benoitu, raziskovalcu na področju prehranske nagrade, da se je z menoj pogovoril o idejah in mi zagotovil, da jih pravilno interpretiram.

Gotovo bo kdo zdaj pomislil, “no, če je hrana slabega okusa, je poješ manj; to pa res ni nič takega!” Čeprav je to do neke mere res, sem mnenja, da ne more razložiti dejstva, da diete brez okusa drugače vplivajo na vnos kalorij pri suhih in debelih ljudeh (in enako se zgodi tudi pri suhih in debelih laboratorijskih živalih). Sam to interpretiram tako, da hrana z visoko nagrado pri ljudeh s predispozicijo dvigne točko ravnotežja telesne maščobe, in da se ti ljudje lahko povrnejo v stanje brez odvečnih kilogramov s pomočjo hrane z malo nagrajujočimi lastnostmi.

V nadaljevanju bom opisal, kako lahko s pomočjo prehranske nagrade razložimo uspehe številnih popularnih shujševalnih diet. Opisal bom tudi, kako se moja hipoteza ujema z načinom prehranjevanja in zdravjem pred-industrijskih kultur, in navedel nekaj strategij za preprečevanje in odpravljanje debelosti ter pridruženih oblik metaboličnih motenj (metabolični sindrom, diabetes itd.).

 
Komentiraj

Posted by na 15/03/2012 in Prehrana

 

Značke: , , ,

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: